Ljubi moj sveti Benedikt!
Spadaš med tiste svetnike, ki nekako ne spadajo v mojo rubriko, saj se zaradi tvoje pomembnosti, kar ne spodobi, da bi te tikal. A naj povem še, da si do te svoje pomembnosti in tudi svetniške poti prišel pravzaprav zato, ker nikamor nisi spadal in si iskal svojo – in ko rečem »svojo«, mislim pravzaprav »pravo« – pot.
In ta pot, kljub temu, da je bila samosvoja in precej samotna, nikakor ni bila »samo tvoja« in samotarska, temveč je vedno vodila k Bogu in bližnjemu.
Potem, ko si posrkal vse znanje, ki ti ga je nudilo tvoje domače mesto Nursija v Umbriji, so te starši poslali v Rim, v mesto, ki mu radi pritaknemo še vsaj dva pridevnika: Sveto in Večno! Pa si bil »prepriden« za ta dva visokoleteča pridevnika, predvsem pa nisi spadal v družbo lahkomiselnih in celo pokvarjenih sovrstnikov in sošolcev, in si se takoj, ko je bilo mogoče, umaknil iz Večnega in – ne tako zelo, kot si pričakoval – Svetega mesta.
Naša Ljubljana ni ne večno ne sveto mesto, še največkrat slišimo, da je je najlepše, pa še to je zgolj mnenje Ljubljančanov, in še to ne vseh, a če koga mestni utrip duši ali spravlja v stres, stopi par korakov iz centra, da se umiri s sprehodom po parku Tivoli. Tako si tudi ti našel zatočišče pred rimskim utripom in stresom v Tivoliju, mestu le par kilometrov od »centra sveta«, med – tako si mislil – enako mislečimi možmi.
A tudi tu nisi dolgo zdržal in si odšel, saj si ugotovil, da tudi sem ne spadaš, ker ne misliš enako kot »enako misleči«.
Če smem, ljubi moj sveti Benedikt, postreči še z eno mojo cvetko: Nekoč sem pri spovedi potožil, da mi gredo ljudje dostikrat na živce, pa mi je spovednik modro svetoval, da naj se ne družim z njimi. Tako nekako si verjetno sam pri sebi zaključil tudi ti in se umaknil v samoto. V soteski reke Anion, si si poiskal pečino in tam nekaj let prebil v samoti, molitvi in premišljevanju.
A ker se »mesto na gori ne more skriti« in ker »luči tudi ne postavljamo pod mernik« se je glas o tebi, o svetniškem samotarju, razširil po okolici in kmalu so te spet nadlegovali ljudje. No, to se seveda samo tako reče. Nadležni so ljudje seveda bili, a ti si jih vse sprejemal z ljubeznijo, jim svetoval in pomagal v njihovih stiskah. Tako so prišli tudi bratje iz samostana v Vicovaru, prepričani, da spadaš k njim, ti pa, ljubi moj sveti Benedikt, prijazen kot si bil in si, si se odzval njihovemu vabilu.
Premalo je če rečem, da si bil tudi za samostanske brate prepriden, presvet in preveč zazrt v večnost. Tako so prišli do spoznanja, da vendarle ne spadaš k njim, in ker jim je bilo nerodno, da bi te kar tako odslovili, so te sklenili zastrupiti z vinom.
Podobno se ti je godilo v še eni skupnosti, ki si ji želel pripadati oziroma so oni hoteli pripadati tebi, le da so se te tokrat hoteli znebiti z zastrupljenim kruhom.
Da skrajšam tole življenjepisno zgodbo, ki je znana vsem ljudem, tebi pa sploh: spoznal si, da človeka resda žene želja, da bi nekam spadal in pripadal, a da je to željo treba tudi preizkusiti – podvreči času in izkustvu – , to pa si, če poenostavim, zaobjel v vodilu »Ora et labora« – Moli in delaj, s čimer si, če še bolj poenostavim, postavil temelje zahodnemu meništvu.
Ljubi moj, sveti Benedikt! Obilo žegna ob tvojem godu. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da bomo živeli iz krsta! Da se bomo zavedali, da z njegovim neizbrisnim znamenjem po moči Svetega Duha neločljivo pripadamo Bogu, in da spadamo v nebesa. Kjer tudi največji samotarji uživate v družbi Svete Trojice in vseh svetih.
Gregor