Ljubi moj sveti Beno!

Oprosti, ker bom prezrl tvojo življenjsko zgodbo, tvoje duhovništvo, škofovstvo in celo tvoje svetništvo in bom s tabo pokramljal o dvojini, o tej posebni slovnični kategoriji za izražanje števila med ena in tri.

Jezik, v katerem se ta trenutek pogovarjam s tabo, slovenščina, je eden redkih jezikov, ki je ohranil to območje intime, kamor se človek zateče pred osamljenostjo ednine in gnečo množine, čeprav naj bi, kot pravijo jezikoslovci, dvojino poznal protoindoevropski jezik, iz katerega so se razvili skoraj vsi evropski jeziki. Poleg Slovencev se takole v dvoje sprehajajo in v par stiskajo le še Lužiški Srbi v Nemčiji, Kašubi na Poljskem in tisti, ki na Hrvaškem tolčejo čakavsko. In to je tudi razlog, da sem s teboj, ljubi moj sveti Beno, načel to debato, saj si, čeprav germanskega porekla, znan kot »apostol Lužiških Srbov«. 

Ne vem, in če povem po pravici, me niti ne zanima, zakaj so se drugi narodi odrekli dvojini. Verjetno se ni zgodilo čez noč, z odlokom, ampak tiho, počasi in neopazno, med tektonskimi premiki zgodovine, ki ima oko le za množico in za posameznika, ki se nad to množico dvigne, da ji zavlada.

Vsi jeziki so lepi. Vsak jezik je lep. Če ne drugim, pa tistemu, ki ga govori … ki ga ljubi in z ljubeznijo uporablja … tako, da govori o ljubezni … da ljubi. In me zato čudi, da je izginila dvojina. Saj je to vendarle jezik ljubezni. Jezik dveh, ki se ljubita. Jezik največje intime.
Upam, ljubi moj sveti Beno, da si se morda naučil jezika Lužiških Srbov, medtem ko si po latinsko krščeval njihove slovanske glave, da si osvojil vsaj kako besedo in spoznal dvojino.
Če dobro pomislim, takole na prvi pogled krščanstvo dvojini res ni naklonjeno, saj s krstom neham biti posameznik in se vcepim v Cerkev, v Kristusovo telo, kjer se izgubim v nepregledni množici verujočih, angelov in svetnikov. A kljub vsemu: ne izgubim svoje edinstvene osebnosti in svojega obličja. Zato je po drugi strani jezik dvojine edini možni in edini pravi jezik Cerkve in krščanstva, saj se Bog – Ženin pogovarja s svojo nevesto – Cerkvijo. In največja ljubezen, najgloblja intima in najlepša dvojina, sta prav zaljubljenca, ljubimca, Ženin in Nevesta, Bog in njegovi otroci, Bog in jaz.

Ljubi moj sveti Beno! Ti zdaj že veš, ali se v nebeškem kraljestvu pogovarja in prepeva zgolj latinsko, kot bi me nekateri radi prepričali, ali govori vsak svoj jezik, pa se vsi razumete. Prepričan pa sem, da če že z usti ne uporabljate dvojine, jo prav gotovo občutite. In živite. Ker je dvojina kategorija, ki pripada ljubezni.

Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor