Ljubi moj sveti Bonaventura!

Tvoje ime zveni tako prijetno, kot da me greje toplo sonce in pihlja nežen vetrič … kot da poslušam šumenje valov in mi ni nič hudega … Tvoje ime, je kot ime kakšne ladje!

Tole sem zapisal, potem pa se mi je to, kar sem zapisal zazdelo precej resnično … nek droben spomin se je prižgal v daljnem kotičku mojih možganov … in po minutki razmisleka pa prav nič več, sem se spomnil, da dejansko poznam ladjo, ki se imenuje Bonaventura. Ali: se je imenovala. Ne vem, kako naj napišem, ko pa je to ladja iz knjige. Iz romana. Izpod peresa človeka z nadvse bujno domišljijo in preroškim posluhom: Skrivnostni otok Julesa Verna!

Če ne poznate te znamenite zgodbe o brodolomcih, ki jih zračni balon med begom pred ameriško državljansko vojno vrže na samoten otok, kjer se junaki s svojim znanjem in spretnostjo polotijo marsičesa … ne povem. Vzemite v roke knjigo! A med drugim si zgradijo tudi ladjo. No, ladjico … in jo poimenujejo »Bonaventura«. Kot je bilo ime enemu izmed brodolomcev, ki so ga sicer klicali po priimku, je pa svoje ime skoraj gotovo dobil po tebi, ljubi sveti Bonaventura … ki pa si svojo ladjico krmaril dosti, dosti prej … v trinajstem stoletju … in tvoje pravo ime je bilo Janez – Giovanni … za Bonaventuro pa te je, če gre verjeti legendi, krstil sam Frančišek Asiški. 

Kot dojenček si hudo zbolel in mati te je odnesla k Frančišku, ki te je blagoslovil. In si ozdravel. Po nekaj letih pa se je mati hotela zahvaliti Frančišku in sta ga obiskala. In ko te je asiški ubožec zagledal, je v veselju, ker si bil še živ vzkliknil: Kako lepo! Kakšna sreča! Bona ventura. 

In ime se te je prijelo. In bilo tudi tvoje redovno ime, saj si, ko si še malo zrasel, še sam šel med frančiškane … postal znamenit teolog, velik mislec, učenjak … škof in kardinal.
Kot so brodolomci spoznavali sebe in svet na Skrivnostnem otoku, si ti svetu in ljudem skušal približati Skrivnostnega Boga! Kako lepo! Kakšna sreča!

Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor