Ljubi moj sveti Bruno!
Če se malo pošalim, lahko rečem, da si najbolj neopazen svetnik.
Pa ne zato, ker si kot kartuzijan iskal puščavniško samoto, temveč zato, ker ljudje z lahkoto opazimo iveri v očesih svojih bližnjih, bruna v lastnem pa zlepa ne opazimo.
Vidim, da se ne smeješ? Pa saj nisem rekel, da bo šala smešna.
Pri čemer se mi takoj postavi vprašanje, ali je šala, ki ni smešna, sploh šala? In je seveda takoj spet treba razlikovati med šalo, ki ni smešna in za katero ne vemo ali sploh šala je, in šalo, ki se ji nihče ne smeji. In temu, da se šali ne smejimo, lahko botruje množica razlogov: od preproste človeške nerazgledanosti ali morda počasnega dojemanja oziroma »dolge lajtunge«, kot radi rečemo, pa vse do političnih oziroma politično korektnih razlogov, kamor seveda spada tudi žaljenje verskih čustev in človeškega dostojanstva.
No, razgledanosti ti, ljubi moj sveti Bruno, brez dvoma ne manjka, saj si bil deležen najboljše izobrazbe, kar jih je nudil tvoj rodni nemški Köln, nato pa še francoski Reims. Glede na to, da si veljal za izvrstnega študenta in učenjaka, lahko sklepam, da je bila s tvojo »lajtungo« vse v najlepšem redu. Moja šala – če to je – je politično korektna, niti ne žali ne verskih čustev ne človeškega dostojanstva, kvečjemu se lahko kdo počuti užaljenega zaradi očitka zaslepljenosti, a – roko na srce – ta očitek je prišel iz Kristusovih ust in sem ga v šaljivem kontekstu zgolj citiral, tako da … res ne vem, zakaj se vsaj ne nasmehneš?!
Ali pa je dejansko res, da se kartuzijani sploh ne smejete? Govorite, vem, da bolj malo, a da bi se ne smejali … tega enostavno ne morem verjeti.
Zavedam se, da življenje ni hec in da je poslednja sodba resna stvar, a čez prag »večnega veselja« se vendarle ne stopa kislega obraza.
Šel sem pogledat, če se morda v pomenu besede kartuzije skriva kakšen resen razlog, pa mi je tudi ta poizvedba izvabila nasmeh na lice, saj sem ugotovil, da je Chartreuse – ime kraja, kjer si postavil svoj prvi samostan in po katerem ste kartuzijani dobili svoje redovno ime – tudi ime likerja, ki so ga tvoji redovni dediči pridelovali v svojem samostanu. Po skrivnem receptu menda, ki je veljal kar za eliksir večnega življenja, čeprav pretirana raba tega eliksirja življenje prej skrajša, kot kaj drugega, kljub temu da je v njem kar 130 bilk, zelišč in cvetov. Vsekakor si ga bom v bližnji prihodnosti privoščil, da vsaj tako okusim delček kartuzijanstva.
Oprosti, ljubi moj sveti Bruno, temu zapisu, ki se bo marsikomu verjetno zdel bolj neokusna in neslana šala, čeprav šala to sploh ni. Saj se ne smeješ. In tudi mene je minil smeh. Si pa po tvojem vzoru vedno bolj iščem samote, v kateri se – očitno to pride z leti – ukvarjam s svojimi bruni, potem ko sem se vse življenje zaziral v tuje iveri.
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.
Gregor