Ljuba moja sveta Ciril in Metod!
Prav nič ne bom ovinkaril in se sprehajal z mačko okrog vrele kaše, vprašal bom kar takoj in naravnost: Sta zadovoljna tam, kjer zdaj sta, v nebeškem kraljestvu?
In naj bo jasno: nikakor ne namigujem, da je v nebesih karkoli narobe s postrežbo, ravnanjem in nastanitvijo. Od svetnikov, ki sta se v življenju precej selila in dosti prepotovala, res ne pričakujem pripomb v zvezi s hrano, klimo, ogrevanjem in debelino vzmetnice. Zanima me, če sta v nebesih deležna »all inclusive« ponudbe in če ta »vse vključujoča« ponudba nudi tudi postrežbo v domačem jeziku? Ker se mi zdi, da bi le tu znala imeti kakšno pripombo.
Vse življenje sta si namreč prizadevala, da bi slovanski narodi, h katerim sta bila, sicer rojena Grka, kot misijonarja poslana, lahko Boga častili v svojem jeziku. Ne, ne da bi ga lahko, to sploh ni bilo vprašanje za vaju, temveč da bi ga smeli. V ta namen sta jeziku, ki sta ga sicer poznala in verjetno govorila iz rane mladosti, dala pisavo in črkopis, prevajala svetopisemska in bogoslužna besedila v poganski slovanski jezik, zaradi tega trpela neizmerno več, kot se spodobi in bi bilo prav, še posebej, če se vzame v obzir, da nista trpela od poganske, temveč od bratske krščanske roke. In se ob tem neizbežno zastavlja vprašanje, če je roka, ki trdi, da je bratska in krščanska, pa kljub temu preganja in zadaja udarce, zares krščanska? Da ni bratska, je jasno itak vsakemu. Žlahta in krst gor ali dol!
Torej, vprašanje za vaju, ljuba moja sveta brata, apostola Slovanov in sozavetnika Evrope, se glasi: Ne če lahko, temveč, a smeta v nebesih dajati Bogu čast v vajinem domačem grškem jeziku, a se tam med snežno belimi nebeškimi meglicami razlega zgolj latinščina, kot bi me radi prepričali nekateri?
A Bog razume moje molitve, ali je dovzeten zgolj za klasično latinščino?
Da ne bo nesporazuma: prav nič nimam proti latinščini, se mi pa ne zdi nič bolj pomembna in važna od norveščine, portugalščine, amharščine ali meni najbližje in najljubše slovenščine. Vsaj kar se obračanja na Boga in k Bogu tiče!
Če to jezično borbo v kontekstu vajinega časa lahko še pogojno razumem, saj je bil takrat krst vse prevečkrat zgolj pretveza, da so se vladarji, kralji in škofje, lažje igrali Monopoly in pri tem namesto igralne table uporabljali dejanske zemljevide, potem mi nikakor ni jasno, za kakšnimi monopoli se ženejo sodobni »novolatinci«!
Kakorkoli že ljuba moja sveta Ciril in Metod, ki sta morda nekoč potovala tako rekoč preko mojega dvorišča, ko sta nesla slovanske bogoslužne knjige v Rim, da jih požegna papež, za ogromno reči smo vama lahko hvaležni: za vero, pogum, vztrajnost, znanje, ljubezen … še najbolj pa za naš mili jezik dvojine, s katerim lahko, smemo in moramo dati Bogu čast.
Obilo žegna ob vajinem godu. Pa nam ga vrnita in izlijta na nas.
Gregor
PRISLUHNI
