Ljubi moj sveti Damaz I.!
Vedno z veseljem pokramljam z vsakim papežem, ki mi v svetniškem koledarju pride na proti, kajti – kot rad na glas povem – če bo še kdaj kak papež obiskal našo deželo, ne verjamem, da bo »gospod Čušin« naprošen naj prebero drugo berilo.
Ko se je to zgodilo, hočem reči, takrat ko se je Janez Pavel II. prvič in drugič zapeljal »iz Goričkega v Piran«, gospod Čušin še ni bil »gospod Čušin«, zdaj pa, ko sem to postal, sem se s svojim predolgim jezikom in prostodušnim srcem več kot prevečkrat zameril večini članov škofovske konference, da bi prišel vsaj v širši izbor bralcev Božje besede ob kakšnem pomembnejšem bogoslužju.
Pa nikar ne misli, ljubi moj sveti Damaz, da se kaj sekiram zaradi tega, samo povem.
Poleg tega Kristus z enako muko in enako močjo nese križ na Kalvarijo in stopa naprej do nebeškega Jeruzalema, če gre za slovesno binkoštno somaševanje kardinalskega zbora na Elizejskih poljanah, ali ko ob prisotnosti mene in še treh starih mam v ponedeljek zvečer mašuje župnik v Kostanjevici na Krki. Samo povem.
Še en razlog je, da sem iskreno vesel klepeta s svetniškim papežem. Namreč: ob vseh političnih, birokratskih in cerkveno-politično-birokratskih spletkah, ki kalijo vatikansko blagoslovljeno vodo, je res pravi čudež, da dotični papež obdrži mirne živce, ne popeni, in ne pošlje vsega skupaj k onemu, proti kateremu smo se vsi po vrsti dolžni boriti in do krvi upirati.
Nič čudnega torej ni, da je toliko papežev mučencev – če se mene vpraša, tako rekoč vsi po vrsti – ti, ljubi Damaz I., pa si eden redkih, ki mu je uspelo – kot se reče – mirno za zmeraj zaspati, čeprav tudi tvoj pontifikat še zdaleč ni bil miren.
Poleg krivoverskih ariancev, donatistov, novatiancev, luciferiancev, apolinaristov, pnevmatomahov in kupice drugih, ki si jim jezike zavezoval skupaj z Bazilijem Velikim, Gregorjem Nacianškim, Gregorjem Niškim in Ambrožem, ti je uporno neverno-verno ljudstvo izvolilo še protipapeža.
Ob vsem tem pa si vseeno še našel čas, da si bdel nad Hieronimovim prevajanjem in urejanjem Svetega Pisma, gradil si cerkve nad katakombami in pesnil nagrobne stihe prvim mučencem. In vzel si si čas tudi za tale kratek pogovor z mano. Iz srca hvala.
Ljubi moj sveti papež Damaz I.! Obilo žegna ob tvojem godu. Pa nam ga vrni in izlij na nas … tako: urbi et orbi!
Gregor
PRISLUHNI
