Moj ljubi sveti Daniel Comboni!
Priznam, da sem vedno nekoliko v zadregi, ko moram načeti pogovor s kakim od svetniških misijonarjev. Nisem namreč čisto prepričan, kam se bodo nagnile tehtnice, ki bodo ob koncu časov pretehtale kaj je Cerkev skozi zgodovino s svojim misijonarjenjem – in nalašč ne rečem oznanjevanjem ali evangeliziranjem – naredila oziroma povzročila.
Nikakor ne dvomim v dobre namene velike večine misijonarjev, ki so šli to pot. Trdno verjamem, da jih je vodila misel, da ljudem, ki ne poznajo Kristusa, tega Kristusa ne le prinesejo, ampak jim ga živo in neposredno izpričajo. Da jim želijo pomagati k lepšemu in boljšemu življenju že na tem svetu, predvsem pa rešiti njihove duše. Žal sta politika pohlepa in izkoriščanja večkrat svoje kremplje skrila pod posvečena oblačila.
A tvoj pogled, ljubi moj sveti Daniel, ki zre vame iz tako rekoč sleherne tvoje upodobitve na katero sem naletel, me prepričuje, da je vredno. Da se splača. Kljub tveganju. In kljub mnogim porazom.
Kaj je torej fantiča, ki je je bil doma na severu Italije zvleklo v osrčje Afrike?
Rodil si se kot četrti od osmih otrok, a edini preživel otroštvo, da si bil v uteho in pomoč svojim revnim staršem. Poslala sta te v Verono, v šolo za revne nadarjene otroke, ki jo je vodil duhovnik Nicola Mazza, ki je bil med svojimi učenci bolj znan po vzdevku Oče Kongo. Mislim, da sem s tem odgovoril na zastavljeno vprašanje.
Takoj po posvečenju in končanem študiju teologije med katerim si se učil tudi medicine in jezikov, si se še s petimi sošolci odpravil po Nilu navzgor, do Kartuma v Sudanu, kjer si čez leta na škofovskem sedežu nasledil našega Ignacija Knobleharja. Pred tem pa je sledila še vrsta preizkušenj: najprej zdravstvene. Od prvotne šesterice si mrzlico preživel samo ti, pa še ti si se za to moral vrniti v Italijo. Nisi pa obupal.
Ustanovil si misijonsko družbo Dobrega pastirja, ki je imela moško in žensko vejo, tako imenovane Kombonijance in Kombonijanke, postavljal vasi za osvobojene sužnje, potoval tako po svoji škofiji, kot tudi po Evropi iščoč pomoč in sredstva.
Svojim sodelavcem si govoril: »Moramo se zavedati, da smo kot kamni skriti pod peskom, ki morda res nikoli ne bomo zagledali luči sveta, a smo temelj na katerem bo nekoč stala ogromna stavba.«
Tvoji misijonski red se je razširil še po drugih afriških državah, pa tudi v Severno in Južno Ameriko, kljub temu, da so afriške misijone kmalu po tvoji smrti uničili muslimani.
Ljubi moj sveti Daniel Comboni. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da bomo zmožni in sposobni tvojega navdušujočega pogleda, predvsem pa tvojega delovanja.
Gregor
PRISLUHNI
