Preljubi sveti Edmund!
Komaj petnajstleten si bil že okronan za kralja.
Če pomislim kaj mi je – petnajstletnemu pubertetniku – rojilo po glavi ali če pogledam svoje mulce, ne bi ne njim ne samemu sebi, petnajstletnemu, zaupal niti vodenja Društva za mirno rast trave, kaj šele, da bi si oziroma bi jim v roke potisnil žezlo in rekel: »Vladaj!«
Še zdaj, v letih, ko si lahko na prsi, kot medalje, brez nevarnosti, da bi se kdo pretirano zgražal ali ugovarjal, pripnem nekaj častitljivih pridevnikov, kot na primer: moder, zrel, preizkušen … me prav nič ne mikajo vodstvene funkcije, ne v Društvu za mirno rast trave, še manj državne.
Res pa je, da živim v deželici, kjer se me vse pogosteje zdi, da nam vladajo nedorasli otročaji – in na žalost ni prav nič drugače tudi ko so ozrem nekolikanj čez planke.
Tudi ti, ljubi moj sveti Edmund, se verjetno nisi prav nič tepel za krono. Posadili so ti jo na glavo, ker si bil, kot kraljevi sin, na vrsti in komaj razglasijo, da je kralj mrtev, že tudi vzklikajo: »Živel, kralj!«
Kljub mladosti si bil menda zrel, odlikoval si se z modrostjo, pogumom, pravičnostjo, usmiljenjem in, kot se za bodočega svetnika spodobi, s pobožnostjo. Lahko bi mirno in srečno vladal do konca svoji dni, ko bi krono prepustil kateremu od svoji potomcev, a Anglija v devetem stoletju ni poznala prav veliko »happyendov«.
V petnajstem letu tvojega vladanja so deželo napadli danski morski roparji. Legenda pripoveduje, da so vikingi najprej napadli nek ženski samostan, kjer so si redovnice, zato, da bi morda vendarle ušle podivjani moški nravi in ohranile svojo čast, prerezale ustnice in nosove. Pohotni skandinavci pa so jim odsekali glave in opravili svoje.
Z zbrano vojsko si hitel branit svojo deželo pred podivjano hordo roparjev, pa so zajeli tudi tebe. Hoteli so te prisiliti, da bi zatajil svojo vero in prestopil na njihovo stran – tako bi si najlaže pokorili vse tvoje podložnike – pa si ostal stanoviten, svojo zvestobo kraljestvu in Bogu pa plačal z življenjem.
Legenda govori, da so našli tvoje obglavljeno truplo s puščicami pribito na drevo, glavo pa je nedaleč stran čuval volk. Ko so glavo položili k truplu se je le-ta zopet zarasla s telesom. Oživel sicer nisi, kot bi človek lahko pričakoval v legendi, je bil pa to prvi v nizu čudežev povezanih s tabo, tako da te je ljudstvo še pred uradno razglasitvijo častilo kot svetnika.
Ljubi moj sveti Edmund! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da ne bomo brezglavo bežali pred dolžnostmi in obveznostmi ter da se bomo upali vpisati med legende.
Gregor
PRISLUHNI
