Ljuba moja sveta Evlalija!

Tvoje ime v grščini pomeni »tista, ki lepo … ki dobro govori« in čisto možno je, da to sploh ni tvoje pravo – krstno – ime, saj si bila po rodu Španka, oziroma Katalonka, doma iz Barcelone, daleč stran od Grčije.  Morda so ti ga nadeli šele po smrti, ker si prav zaradi svojega lepega in dobrega govorjenja, oziroma zagovora svoje vere pred krutim preganjalcem kristjanov rimskim cesarskim namestnikom Dacijem pretrpela ne le mučeniški krst, s katerim bi si več kot zaslužila táko lepo in dobro ime, ampak pravcato mučeniško kopel.

Morda … Morda pa si ime  nosila že od rojstva in se je še enkrat več za pravilnega izkazal rek »Nomen ist Omen«!

Prvo kar me preseneti je to, da si bila mlada. Zelo mlada. Otrok, tako rekoč. Komaj štirinajstletna si – hja no, kaj naj rečem – pobegnila od doma in šla – in hja no, še enkrat – izzivat Dacija. Tako je zapisano … in bom kar verjel, saj je po svoje to tipično pubertetniško obnašanje. Redko naletiš na najstnika, ki se ne bi upiral tako staršem kot oblasti. Je pa seveda res, da se pubertetniki danes – in roko na srce, tudi moja generacija ni bila in ni kaj dosti boljša – avtoritetam upirajo iz precej bolj profanih, če ne celo banalnih razlogov, saj je mnogim, če ne kar vsem po vrsti, vsakršna zahteva po redu: od pospravljene sobe do šolskega urnika, že poseganje v osebne pravice in kratenje svobode. Če mislite, da ni tako, vas prosim, da pomislite kdaj ste med vsem govoričenjem o pravicah nazadnje kaj slišali o dolžnostih? In na žalost ne govorim le o otrocih, pač pa o polnoletnih in pravnomočnih odraslih osebah. Pravice in njihovo kratenje so na prvih straneh časopisov in glavna novica v Poročilih, o dolžnostih in odgovornosti pa se bolj malo govori. Če pa že, pa prav gotovo ne v povezavi z mano in nami in o naših dolžnostih, ampak vedno le o njih in drugih in vaših dolžnostih.

Ti, ljuba moja Evlalija,  se nisi menila za naše in vaše, ne za pravice, ki bi ti pripadale, saj si čutila eno samo močno dolžnost: pričevati za Kristusa. Pričevati zanj z življenjem in za ceno življenja. In je to dolžnost slehernega človeka, ki želi doseči pravico v nebesih.

Ljuba moja Evlalija. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in, da nas opogumiš za pravičnost in naše dolžnosti , izlij na nas.

Gregor