Ljuba moja sveta Favstina!

Priznam, da ne vem kdo mi je podaril podobo Usmiljenega Jezusa, ki si jo naslikala.
Priznam, da je kar nekaj časa ta podoba ležala na neki polici, preden sem jo dal uokviriti.
Priznam, da je kar nekaj časa trajalo, da sem uokvirjenemu Jezusu našel prostor na steni.
Priznam, da ta stena ni bila najbolj ugledna, niti najbolj opazna v naši hiši.
Priznam, da sem sliko redko pogledal in da nikoli nisem molil Rožnega venca Božjega usmiljenja.

Potem pa me je prijatelj prosil za pomoč v stiski. Prosil je za devetdnevnico Božjega usmiljenja in za molitev Rožnega venca Božjega usmiljenja.

Priznam, da nisem bil navdušen, a sem sliki našel prostor v dnevni sobi in opravil svojo prijateljsko in krščansko dolžnost.

Devet dni sem gledal usmiljeni obraz in dva velika pramena, ki sta žarela iz Božjega srca.
Priznam, da sem sliko pustil še kar nekaj dni po izteku devetdnevnice viseti v dnevni sobi.
Prijatelj je bil uslišan, jaz pa sem čez čas sliko spet obesil na njeno staro, ne najbolj ugledno in ne najbolj vidno mesto.

A kadar grem mimo, jo pogledam … in včasih se ustavim … in zavzdihnem kaj k usmiljenemu srcu … v upanju … in v veri. Zaradi ljubezni.

Ljuba moja sveta Favstina Kowalska. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in z božjim usmiljenjem izlij na nas.

Gregor