Ljubi moj sveti Filip!
Najprej razčistiva kdo si in od kod prihajaš.
Čeprav datiraš v apostolske čase in nastopaš v Apostolskih delih, nisi Filip – apostol, temveč Filip – diakon, eden od sedmerice, ki so jih v to službo posvetili dvanajsteri apostoli, ker sami niso več zmogli vsega dela, ki se je začelo kopičiti v novo nastali cerkveni skupnosti.
Če sem eno malček zloben, kar rad sem (piker – bi se temu reklo po domače), potem si bom dovolil pripombo, da je bil to začetek rimske kurije, pa čeprav se vam tedaj o Rimu še sanjalo ni. Ali pa bi bilo bolj prav reči, da ste sanjali o Rimu? Da ga boste preobrazili in spreobrnili.
No, z novimi »posvečenimi« službami, ki so bile posledica kopičenja dela, pa se je začela kopičiti cerkvena birokracija, kar kurija, kot jo poznamo danes, nedvomno je.
Ne, ne, nikar ne misli, ljubi moj sveti Filip diakon, da te česarkoli obtožujem, ali da dvomim da zaupanega poslanstva nisi vestno, verno in sveto vršil. Nikakor. A nekje ima vsaka reč svoj začetek in se tudi snežni plaz, ki podse pokoplje vse na svoji poti, začne kot nedolžna mala snežena kepa! In čeprav ste tudi sneg v vaših krajih bolj ali manj tedaj le sanjali, ste vseeno zgnetli prvo kepico, ki je sprožila plaz, ki danes … no, pustimo obtožbe in pritoževanja pri miru, a upanje ostaja, da se tudi »Rim« še utegne spreobrniti in preobraziti. In se bodo tako apostolske sanje uresničile. Da o sanjah vernega ljudstva skozi zgodovino vse do danes, niti ne govorim.
Z zanimanjem berem v Apostolskih delih, ljubi moj sveti Filip, kako te je Gospodov duh vodil do tujca, evnuha, zakladničarja etiopske kraljice, ki se je vračal z romanja v Jeruzalem, kako si ga zalotil, da bere zapise preroka Izaija, kako si mu jih razložil, mu povedal o Jezusu in ga nato, na njegovo prošnjo, krstil. Kar tam, ob cesti, ob prvi vodi na katero sta naletela in se – če morda ne veš – zato danes imenuje Studenec svetega Filipa.
Prav nič birokratsko. Prav nič zapleteno.
In me skrbi …
Ta novokrščeni Etiopec ni opravil nobene priprave, nobenega katehumenata, dvomim da je znal zmoliti Očenaš in našteti deset Božjih zapovedi, blagre in telesna dela usmiljenja. Obred se je izvršil brez prič, brez botra in orgel, v hebrejščini, aramejščini, etiopščini ali grščini, vsekakor ne v edino svetem latinskem jeziku. Zato me resno skrbi, če je bil krst sploh veljaven?!
Če prisluhnem kakšnemu spletnemu pridigarju, ki iz svojih rovt, predvsem pa zviška, tuli na nas, ki smo premalo in narobe pobožni, se bojim, da je kraljevi zakladničar, kljub izpovedi vere, obtičal na vhodu v nebeško kraljestvo zaradi »napake v postopku«!
Ljubi moj sveti Filip diakon. Obilo žegna ob tvojem godu. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da spere z nas birokratske ošpice in norice, da bomo spet ena čreda in le en pastir!
Gregor