Ljubi moj sveti Frančišek Borgia!

Pripadati znani družini ima svoje prednosti in slabosti, odvisno pač, po čem je dotična družina znana oziroma po čem slovi.

Sam sem to, kot peti otrok lokalno znane družine, ki je slovela po nadarjenosti in pridnosti, izkusil na lastni koži. Marsikatero stezico sem našel že uhojeno v pot, ker so se po njej pred menoj sprehodili moje sestre in brat, marsikatera vrata sem našel ne le odklenjena temveč že odprta, marsikateri stol me je čakal, da sedem nanj, ker je bil že rezerviran zame. Zveni prijetno, pa ni zmeraj. Kajti marsikdaj sem hotel ubrati drugačno smer, marsikdaj sem si želel vstopiti skozi druga vrata in na drug način in dostikrat mi ni bilo do ustavljanja, kaj šele do sedanja. 

Včasih sem zmogel biti sam svoj, včasih sem si upal biti svojeglav, dostikrat pa tudi ne. Ime oziroma priimek me je spremljal, preganjal in me bremenil, dokler ga – in vsega povezanega z njim – nisem sprejel, in mu, kljub vsemu predhodnemu, vdihnil svoje lastno življenje. Vendar za ceno tega, da se sedaj s tako rekoč isto težavo spopadajo moji otroci.

Ti, moj ljubi sveti Frančišek, si pripadal ne le lokalno, temveč svetovno znani družini. Družini, ki ni slovela po čem dobrem in je še danes sinonim za hude in zločinske spletke ter hude moralne zdrse. Najbolj žalostno se je s tem proslavil tvoj praded, papež Aleksander VI. Podatek, da si bil papežev pravnuk, pravzaprav govori sam zase.

A kot pravi Pavel v Pismu Rimljanom: »Kjer se je pomnožil greh, se je še bolj pomnožila milost.« (Rim 5,20) Tako si ti pogumno in – kar seveda ni nezanemarljivo – pobožno ubral svojo pot, ter ne le opral ime družine Borgia, ampak ga tudi posvetil.

Najprej si – če smem tako reči – dal cesarju, kar je cesarjevega, in se izkazal kot zvest mož in dober družinski oče, saj sta z ženo Eleonoro imela kar osem otrok, nato si se za vrlega in zaupanja vrednega, kot podkralj, izkazal še v politiki in vladanju. 

Pretresen od življenjskih preizkušenj si nazadnje dal še Bogu, kar je božjega. Pristopil si k tedaj še precej novemu redu jezuitov in tudi tu pristal na vrhu, ali kot bi ti dejal – na križu. »Vedno sem si želel umreti na križu, a tako težkega se nisem nadejal,« si menda dejal, ko si postal tretji general jezuitskega reda.

A da ne bo pomote. Nikakor ne mislim, da te je k vsemu, kar si dobrega storil v svojem življenju, gnala le zgolj ambicija oprati družinsko ime. Bil si pač Bogu predan, vdan v izvrševanje Njegove volje, in si se odzval klicu. K čemur je povabljen in pozvan sleherni od nas, ne glede nato kako nam je ime in kako se pišemo.

Ljubi moj sveti Frančišek Borgia. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor

 

PRISLUHNI