Ljubi moj sveti Fridolin!
Opravičujem se ti, ker mi gre ob omembi tvojega imena na smeh.
To pravzaprav nima nobene neposredne zveze s tabo. Kriv si morda le toliko, ker si ob prejemu svetniške avreole svoje ime avtomatično vpisal v register imen, ki jih starši lahko izberejo za svoje potomce.
In je treba povedati, da se ga kar poslužujejo. No, vsaj v njegovih različicah: saj je Fredijev, Friderikov, Fridrihov in Frid kar nekaj, da ne govorim o Miroslavih in Miroslavah, Mirotih in Mirah, ki jih kar mrgoli. Pri vsem tem naštevanju pa moram vseeno priznati, da poleg tebe, poznam le še enega Fridolina … in prav zaradi njega mi – no, kar poglej, že spet – usta vleče k ušesom.
In naj te, ker vem, da si resen svetnik, nikar ne pohujša, če ti povem, da ne gre za krščenega Fridolina. Tvoje ime si je namreč kot psevdonim in za potrebe svojega literarnega ustvarjanja privzel meni strašno ljub slovenski pisatelj, ki je bil sicer resen pravnik in celo sodnik s pripadajočo diplomo, kar v naših krajih zadnje čase ni tako zelo nujen dodatek, Fran Milčinski.
In bom dodal, da mi je ljub tudi zato, ker sem mu tako na oko – ali bolje: na telo – celo nekoliko podoben. Bil je namreč prijetno okrogel, kakršen sem brez posebnega truda tudi jaz. In te dobrodušne pisateljeve kilograme izpostavljam zgolj zato, da bi ga neuko bralstvo in poslušalstvo ne zamenjalo z njegovim sinom Franetom, ki je bil precej suho in koščeno bitje – in sva si tudi tu s Franom podobna, kajti tudi moje potomstvo se je, kar se kilogramov tiče, hvalaBogu vrglo po ženi.
No, gospod Fran, se je za potrebe pisanja včasih preimenoval v Fridolina Žolno … verjetno zato, da si je lahko več upal in dovolil, čeprav je bilo znano, da tudi kot sodnik ni šparal z jezikom. Napisal je tudi znamenite Butalce, ki jih mnogi, že prej omenjeni neuki, pripisujejo sinu Franetu – Ježku, in s tem pravzaprav v nedogled podaljšujejo aktualnost tako naslova kot vsebine.
Tako je to … z znanimi in slavnimi.
Običajno je, da človek zaslovi doma in potem odide drugam, da bi zaslovel še tam. Še bolj običajno, vsaj v naših krajih je, da mora človek najprej zasloveti v tujini, da mu damo vsaj malo časti doma. Ti, ljubi moj sveti Fridolin, pa si kot pridigar zaslovel širom domače Irske in Anglije, a odšel v tujino: V Belgijo, Francijo in še naprej do izvira Rena, ker si se bal, da bi te prevzel napuh. Bežal si pred slavo sveta in spotoma oznanjal Božjo slavo.
A kot piše v Svetem Pismu: Mesto na gori se ne more skriti in svetilke ne prižigamo za to, da bi jo postavili pod mernik – slava ti je sledila in te dohitela. Če si se je na zemlji še upravičeno otepal, jo zdaj vseeno upravičeno uživaš v nebesih.
Ljubi moj sveti Fridolin. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da tudi mi pridemo, ne le do znamenitih pet minut slave, ampak do slave v večnosti.
Gregor