Ljubi moj sveti Gabrijel od Žalostne Matere Božje!
Vsekakor te je to, da si se rodil v znamenitem Assisiju zaznamovalo. Če drugače ne, vsaj tako, da so ti pri krstu dali znamenito asiško ime: Frančišek. Menda si bil, po zgledu svojega znamenitega soimenjaka, vihrav in pustolovske nravi, ljubil si lov in ples, pa vendar si – ko si dopolnil osemnajst let – vse pustil za sabo in odšel v samostan.
A ne k frančiškanom, kot bi povsem upravičeno smeli domnevati, ampak k precej strožjim pasijonistom. Ti poleg običajnih redovniških zaobljub čistosti, uboštvu in pokorščini naredijo še četrto zaobljubo, namreč, da bodo premišljevali predvsem Kristusovo trpljenje in oznanjali njegov pomen.
Že tvoje ime, ljubi moj sveti Gabrijel od Žalostne Matere Božje, mi seveda pove, kateri del Odrešenikovega trpljenja si si še posebej vzel k srcu. Želel si postati duhovnik, pa ti zaradi tedanjih političnih razmer, ko se je tvoja rodna Italija želela otresti avstrijske nadvlade, to ni bilo dano. Se je pa po hudi bolezni tvoja duša otresla telesa in si, komaj štiriindvajsetleten, umrl. Ne da bi za seboj pustil eno samo omembe vredno svetniško dejanje.
Pa si vendarle svetnik. In še več kot to, si zavetnik mladine. No, vsaj italijanske mladine, ampak zakaj ne bi pokukal še malo preko mej, kaj?
In bom, ljubi moj sveti Gabrijel, popolnoma odkrit s teboj. Ne verjamem, da je prav dosti mladih, ki bi te poznali. Morda v Italiji, pri nas pa prav gotovo ne. Kajti ni prav dosti mladih – in če sem do konca odkrit in pošten: tudi ni starejših in odraslih – ki bi se navduševali nad trpljenjem. In ni to nič čudnega. Saj tudi Kristus, če pomislim na njegovo molitev v Getsemanskem vrtu, ni bil pretirano navdušen nad tem, kar ga je čakalo. A kot molimo: »Po njegovih ranah smo bili ozdravljeni!« (glej Iz 53,5)
Ti, ljubi moj sveti Gabrijel od Žalostne Matere Božje, si, če sklepam po tvojem imenu, svoj pogled na trpljenje oplemenitil s sočutjem: s sočutjem Božje Matere in sočutjem do Božje Matere. Morda je prav ta misel – poleg seveda tvojih mladih let – vodila papeža Benedikta XV., da te je razglasil za zavetnika mladine: da bi bilo v odnosih med starši in otroki veliko medsebojnega sočutja in čim manj povzročenega trpljenja.
Ljubi moj veseli sveti Gabrijel. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da bomo čim manj, če pa že, pa vsaj vdano trpeli.
Gregor