Ljubi moj sveti Galdin!
Najprej je treba povedati, da si bil škof.
To pa zato, ker sem v zadregi, ko nisem vedel o čem naj se pravzaprav menim s teboj, razmišljal, da je vsak drugi ali tretji svetnik, ki se z njim tikam, tudi škof. Takole na hitro se res, kar sama od sebe ponuja misel oziroma ocena, da je med svetniki največ škofov. Da jih je – svetniških škofov namreč – več kot svetniških papežev in kardinalov, precej več kot svetniških duhovnikov, še malo več kot svetniških opatov in opatinj, veliko več kot svetniških redovnic in redovnikov in neprimerno več kot svetniških laikov, običajnih žena in mož, ki so se povzpeli do časti oltarja.
Ne vem, nisem šel preverjat in štet in verjetno se celo motim, a bom – zmotno ali ne – vztrajal pri tej svoji misli, samo zato, da iz svoje neuke molčečne zadrege izvlečem pomislek. Pripombo. Opazko. Namreč: da gre tej, skoraj neposredni povezavi škofovske kape in svetniške avreole pripisati, da si kak škof skupaj s posvečenjem pripiše še beatifikacijo in se temu primerno oziroma neprimerno vede. In naj poudarim in podčrtam, da tokratna moja opazka ni namenjena slovenskim škofom, ampak nekaterim posvečenim glavam iz vseh koncev sveta, ki se s svojih z baržunom in žametom prevlečenih prestolov zmrdujejo nad papežem, ki si je izbral preprosto leseno stolico. In tega nikar ne jemljite dobesedno, ampak duhovno in teološko.
Ti, ljubi moj sveti Galdin, si bil pravzaprav v precej podobni situaciji, saj si prstan, palico, mitro, križ in palij sprejel iz rok papeža, ki mu je nasproti stalo kar nekaj protipapežev in njim privrženih škofov, imeli pa so še podporo samega cesarja. Torej je bilo treba cesarju, ne dati, kar je njegovega, ampak povedati, kar mu je šlo, posvečene glave pa opomniti, da cesar ni Bog in da naj Bogu in Njegovemu zemeljskemu namestniku, dajo, kar mu je treba dati.
Ob tej, recimo ji: notranje politični borbi, pa je bila hkrati odprta fronta še s heretičnimi katari, ki so razglašali, da je vse, kar ni duhovno, že od hudiča. In boril si se, dobesedno do smrti, saj si umrl na prižnici, med gorečim in zavzetim oznanjevanjem pravega nauka.
Ljubi moj sveti škof Galdin. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, saj potrebujemo žegna in pomoči Svetega Duha, kolikor je le moremo dobiti.
Mnoge pomaziljene glave namreč za protipapeža razglašajo Frančiška in mnogi njihovi sledilci, so že davno prestopili mejo herezije in čakam le, kdaj bodo do konca prestopili mejo Frančiškove potrpežljivosti. Hotel sem sicer zapisati »božje potrpežljivosti«, pa se mi zdi, da ta zna biti, vsaj kar se tostranstva tiče, brezmejna.
Žegna torej, sveti Galdin.
Gregor