Dragi moj sveti Gregor, moj nebeški patron!

Ko bi me le s teboj družilo še kaj več, kot zgolj plešasta glava in ime. Ime, ki pomeni »sem buden, čuječ, živim«. Moje prespane ure so maloštevilne in živim tudi, a če sem čuječ, je drugo vprašanje?

Zaradi tvojega življenja … dela, ki si ga opravil … načina, kako si ga opravil … kako si živel… skratka: zaradi tvoje svetosti … sta ti zgodovina in izročilo nadela ime »Veliki«! Pa vendar se pobožno ljudstvo vseskozi šali na tvoj račun, rekoč, da »še nisi v nebesih«… ker šele »greš gor« … »gre-gor« … In bi bil tako lahko, poleg tega, da si zavetnik učenjakov, učiteljev, šolarjev, pevcev, zidarjev in – ha!? – izdelovalcev gumbov, tudi zavetnik tistih, ki jim ni uspelo! Ali pa: še ni uspelo! Zavetnik vseh, torej!

Mimogrede: spet se je začela šola, pa te prosim, da popaziš na naše šolarje, da jih spremljaš na križiščih in prehodih, tako cestnih kot življenjskih, posebno na prehodu v puberteto in iz nje. In da učiteljem posreduješ modrosti, ki si jo sam v obilju premogel!

Da si, moj ljubi Gregor, malo nor, je jasno, saj je dejstvo, da si premaknjen! Svetniki običajno godujejo na obletni dan svoje smrti, ko so se rodili za nebesa. A ker ti šele »greš gor« in ni jasno, če si v nebesih, so ti god premaknili na današnji dan, 3. September, ko si bil posvečen za papeža. In zdaj še ptički, ki so se svoj čas ženili na pomlad, na tvoj god, ne vedo, ali bi se ženili ali ne? In se običajno ne? Ali pa zmeraj manj! In gnezdijo kar na koruzi! In se zato ženijo vseh sort ptiči! Tudi taki, ki ne pašejo skup! 

Vidiš kakšne resne posledice nastanejo, ko se cerkvena birokracija vtika tja, kamor ni treba – v koledar, na primer!

In ko sem že ravno pri cerkveni birokraciji: ti si ustanavljal samostane, kjer se je le dalo, tako rekoč. Še iz lastne hiše – palače si naredil samostan … Za razliko od današnjih samostanov, ki vse bolj spominjajo na palače … in zasebna stanovanja!
Razdajal si iz cerkveno blagajne, rekoč da je to »imetje revnih«, a kot si ti reformiral bogoslužno petje, so mnogi »bogoslužni« reformirali tvoje navade in so tako skozi stoletja revni s svojim imetjem polnili cerkvene blagajne!

Ti luč iz začetkov mračnega srednjega veka, ki svetiš v temni konec današnje razsvetljene dobe!
Obilo žegna za tvoj god! Pa nam ga vrni in razlij na nas!

Gregor