Ljuba moja sveta Hadrijan in Evbul!

Včasih se sprašujem, koliko možaka sem. Koliko me je v hlačah? Ali morda v teh hlačah nosim srce, ki je vanj padlo z mesta, kjer bi moralo biti? Biti – utripati torej, poganjati kri naprej … in se ne skrivati v plenicah!

Sprašujem se, kako bi reagiral, ko bi, ne vem, zagledal požar … hišo v plamenih … Bi zbežal v strahu za lastno varnost ali bi stekel pomagat? Bi vsaj stekel po pomoč? Kaj bi storil, ko bi mi kdo nastavil nož na goltanec in od mene zahteval, naj zatajim Kristusa. Priznam, da ne vem. Lahko se seveda širokoustim in primojdušam in zagotavljam in prisegam, kot so to storili apostoli pri zadnji večerji … a kaj bi se v resnici zgodilo, ko bi se kaj takega zgodilo? Bog ve. Jaz, priznam, da ne. 

Morda je kot pri vožnji avtomobila: trepetam pred razmerami – meglo, snegom, poledico, pred naletom, neosvetljenimi pešci, srnami in drugimi nepredvidljivimi rečmi, a kadar koli sem do sedaj zapeljal v kako tako situacijo, sem – včasih čisto refleksno – pravilno, dobro in pametno odreagiral, in jo odnesel brez večjih poškodb na pločevini.
Obstaja torej upanje, da se bi morda tudi v kaki smrtno, oziroma življenjsko nevarni situaciji pravilno in pametno odzval? Posedujem refleks poguma? Bi umrl za Gospoda? Iskreno in še enkrat: ne vem.

Vidva, ljuba moja sveta Hadrijan in Evbul, sta ta pogum in ta refleks premogla. Še več: smrt sta šla izzivat v upanju na Življenje.
Ko sta zvedela, da preganjajo kristjane v Cezareji, sta se iz svoje Bataneje odpravila tja pomagat. Na vratih v mesto, so vaju stražarji vprašali po namenu obiska. Lahko bi se zlagala, a sta izbrala resnico. In svojo iskrenost plačala z mučeništvom.

Srcohlačnik v meni seveda méni, da bi svoje življenje bolje izkoristila, ko bi se z drobno lažjo prebila do prijateljev v stiski, jim pomagala, koristila … Ta pa, ki mu je Gospod »skala in trdnjava« (glej Ps 18), ki tudi ždi v meni in včasih pride do besede, pa verjame, da sta stiskanimi in preganjanim s svojim zgledom poguma pomagala in koristila še veliko bolj.

Ljuba moja sveta Hadrijan in Evbul. Obilo žegna ob vajinem godu. Pa nam ga vrnita, in da bomo pogumni, močni in resnicoljubni, izlijta na nas.

Gregor