Ljubi moj sveti Hananija!
Cerkev se danes pravzaprav, kot stoji lepo zapisano na vseh koledarjih, spominja spreobrnitve apostola Pavla. V senci in zavetrju tega preobrata – zaradi katerega je Sveto pismo precej debelejše, kot bi sicer bilo – pa goduješ ti, ljubi moj sveti Hananija, ki si spreobrnjenega Pavla krstil.
Resnici na ljubo je treba povedati, da si ti krstil takrat še Savla. Ta se je spreobrnil in nekaj let kasneje postal apostol in še kako leto kasneje prevzel svoje drugo ime – Pavel. Torej bi se morali, če bi hoteli bili natančni, spominjati spreobrnitve preganjalca kristjanov Savla.
A to je že dlakocepljenje.
Kot je dlakocepljenje tudi razprava o konju.
Namreč: tako rekoč na sleherni likovni upodobitvi znamenitega srečanja pred Damaskom, lahko vidimo od bleščeče luči prestrašenega Savla, ki je padel s še bolj prestrašenega konja, pa čeprav konj v svetopisemskem poročilu ni omenjen, kajti precej logično se zdi sklepanje, da se Savel na svoj preganjalski pohod preko puščave ni podal peš.
Ali je padel s konja ali zgolj padel, dejstvo je, da je bil Savel po srečanju s Kristusom na psu. In je jasno, da ne mislim, da je jahal psa, ampak da je bil – nemočen in slep – precej pasje volje.
In takega si, ljubi sveti Hananija, dobil v roke. Vajino srečanje se je zgodilo v ulici, ki se je, kot beremo v Apostolskih delih, imenovala Ravna. Kar imamo seveda lahko zgolj za naključje, ali pa za Božjo duhovitost, saj so se po Savlove precej zvijugane poti po krstu zravnale in naravnale v pravo smer.
Izročilo trdi, da si spadal med tistih dvainsedemdeset učencev, ki jih je Jezus poslal »po dva in dva«, po nekaterih virih si bil zgolj diakon, po drugih duhovnik, spet druga te postavljajo celo za škofa v Damasku, ki je prestal mučeniško smrt v prvih preganjanjih.
Lahko seveda dlakocepimo okrog virov in podatkov. Pomembneje od zgodovinsko izpričane točnosti se mi zdi, da znamo, kadar smo »pasje volje« spoznati in sprejeti take in drugačne »Hananije«, najsi bodo laiki ali posvečeni, ki nam jih Bog pošlje na pot, da nam jo zravnajo in nam odprejo oči.
Tebi, ljubi moj sveti Hananija, pa obilo žegna ob tvojem godu. Upam, da bosta s Pavlom imela čas in priliko, da sedeta za mizo in nazdravita, ko ob vajinem prvem srečanju te prilike nista imela. Ali pa zgolj ni zabeležena. Naj kane žegen od tega svetega omizja še na nas »negodnike« (glej 1 Kor15,8), in nam poravna naše vijugaste poti.
Gregor
PRISLUHNI
