Ljubi moj sveti Henrik II!

Politiki si bil zapisan že od zibelke dalje. Kot sin bavarskega vojvode si bil deležen vzgoje svetniškega škofa Volbenka, nasledil očeta kot vojvoda, po nekaj letih postal nemški kralj in potem še rimski cesar.

S svojimi političnimi izkušnjami bi bil danes nedvomno visoki komisar v evropski uniji, morda celo predsednik Združenih narodov. In manjka se danes takih politikov, kot si bil ti. Ne zaradi tvojega pedigreja, temveč zaradi tvojega značaja in vere. Kajti tvoje delovanje ni bilo usmerjeno zgolj v utrjevanju zlate kraljeve krone, ki si jo nosil, temveč v doseganju večne krone.

S pomočjo in podporo svoje prav tako svetniške žene Konigunde si gradil – danes bi rekli – socialno državo. Postavljal si bolnišnice, sirotišnice, samostane, skrbel za reveže in k temu spodbujal tudi svoje bogate podanike. 

S svojim življenjem si si – če smem tako reči – kupil nebesa, s svojo smrtjo pa – ker si vse imetje zapustil Cerkvi – še svetniški naziv … če mi dovoliš drobno šalo.

Ni enostavno združiti modro vladanje države in osebno pokornost Kristusu, a tebi je uspelo, ker si zares vzel Jezusove besede, da kdor hoče biti največji in prvi, mora biti vsem služabnik.

In prav to slednje – služenje – je tisto, kar pogrešam pri tistih, ki nam danes vladajo in nas vodijo. Da mora politik »služiti«, mnogi tisti, ki se v politiko podajo in potem tam desetletja vedrijo, razumejo, ne kot da morajo služiti drugim, ampak da morajo služiti na račun drugih. Obup. Še večji obup pa je, da tako menijo celi tisti, ki jih na položaj izvolijo, in jih mirno gledajo in prenašajo, medtem ko jim med sladkim besedičenjem praznijo žepe.

Ljubi moj sveti Henrik II! Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in skupaj s svojo državniško modrostjo in vero izlij na nas. In dvakrat v svoj žegen namoči naše politike.

Gregor