Ljuba moja in sveta Hilarij in Tacijan!

Redko se sliši za vaju, čeprav sta tako rekoč »domača«: svetnika iz sosedstva. Morda se tako malo govori o vama, ker se o vama tako malo ve. Pa še tisto, kar se ve, pravijo, da je zgodovinsko nezanesljivo in prepleteno z legendarnimi dodatki. 

Hja, no … tudi danes mnogokrat slišim, da se možaki nasploh, še posebej pa junci, pozdravljajo s: »Kje si, legenda?!« In to seveda leti, na možakov značaj, na obnašanje ali na kak poseben – običajno neobičajen – dogodek iz možakarjevega življenja: na pivske, osvajalske ali kake druge izstopajoče značilnosti, ki jih povprečni in podpovprečni moški cenijo ali cenimo pri svojih – vsaj tako jih dojemamo – nadpovprečnih vrstnikih.
In nam je tako uspešno uspelo pokvariti še eno lepo besedo: legenda.

Kruta resnica seveda je, da če človek svoje življenje živi, kot si le redko kdo drzne, upa in zmore, ga okolica – sita kislega grozdja – označi za nemogočo pravljico ali legendo. 

Kaj pa če je vse res?

Ljuba moja Hilarij in Tacijan, sta legendarna mučenca iz tretjega stoletja. Hilarij – oglejski škof in Tacijan – njegov pomočnik, diakon. Numerijan, rimski cesar, je zaukazal, da se morajo kristjani pokloniti rimskim bogovom, kar sta seveda zavrnila in izpričala vero v Kristusa.
Grozovito so vaju mučili, a se nista uklonila. Še več: ko sta se združila v molitvi, so se kipi malikov zdrobili in pogansko svetišče se je sesulo v prah. Razjarjeni mučitelji so vama odsekali glavi in prepričan sem, da vaju je – rešena zemeljskih bolečin in skrbi – pričakal Kristus s pozdravom: »Kje sta, legendi?!«

Jaz, ki se izpričano bojim telesne bolečine, in se mi noge zatresejo že, če zagledam par kapljic krvi, priznam, da ne vem, če sem zmožen tako pogumnega obnašanja, kot sta ga – legenda gor ali dol – pokazala vidva. A tudi družba v kateri danes živimo in delujemo, nas – podobno, kot vaju rimski cesar – dnevno sili, da bi se odpovedali Kristusu. Da bi ga zatajili. Ko se od nas pričakuje, da se bomo uklonili in pristali na vzorce obnašanja, na družbene norme, celo na zakone, ki so milo rečeno poganski. Vztrajati, združeni v molitvi, tudi za ceno glave … ali pristati na kompromise z izgovorom, da se ne da in da drugače ne gre?

Ljuba moja sveta Hilarij in Tacijan! Obilo žegna ob vajinem godu in sploh ti, sveti Hilarij, nam izprosi še veselja, ki ga že tvoje ime izpričuje, in ga obilno razlijta na nas … da si bomo želeli in upali biti – legende!

Gregor