Ljuba sveta Hildegarda!
Kadar me kdo, zaradi moje vere in mojih nazorov, pošlje v … mračni srednji vek, pomislim nate!
Kadar me kdo poučuje o cerkvenem zatiranju žensk, pomislim nate!
Kadar poslušam kvazi feministično javkanje, pomislim nate!
Le pomislite: na vrhuncu pregovorno mračnega, neizobraženega in v vseh pogledih zaostalega srednjega veka – ki pa še zdaleč ni bil tako temačen, nerazgledan in v skoraj vseh pogledih nazadnjaški, kot je naš čas – se znotraj institucije, ki je v svoji hierarhični strukturi izključno moška – pa čeprav ti moški nosijo kikle in jim tako pregovorno že od nekdaj pa vse do danes manjka tisto kar pritiče hlačam, in kar se praviloma nosi v hlačah – se pojavi ženska – ne samo ženska, celo nuna – pred katero se lahko skrijejo in od sramu v zemljo pogreznejo vse in vsi, ki v sveti feministični vnemi kurijo svoje umazano perilo in v borbi za ženske pravice, ne le ženske, ampak celotno človeštvo potiskajo v … saj bi rekel srednji vek, pa prav zaradi tebe, Hildegarda, to ne drži. Bi rekel v kameno dobo, pa tudi tam ni bilo tako topoumno. »Konec sveta« je še najbolj primerno. Propad. Kaos. In kar je še teh negativizmov.
Ti, Hildegarda, ženska, nuna, jezika nisi šparala. In si svoje in kar mu gre povedala vsakemu, ki te je bil pripravljen poslušati. In poslušali so te! In prosili za nasvet! Vsi možje in veljaki in voditelji tistega časa. In jim izrekam priznanje za modrost in ponižnost, ki ju danes pogrešamo.
In si tako dala cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je božjega. Vmes pa še papežu, kar je papeževega. Kar je čisto običajna praksa in postopek. Le da se zalomi, ko kakšen cesar misli, da je Bog, in se kakšen papež obnaša kot cesar!
Umetnica, pesnica, zdravnica, mistikinja, prerokinja … a si svoja videnja preverjala pri duhovnih avtoritetah in Svetem Duhu, kljub temu, da bi lahko ob vsem, kar si bila, bila tudi samozavestna, Pač nisi bila vase zagledana, kot na žalost mnogo današnjih umetnikov, pesnikov, znanstvenikov, prerokov … ki odprejo usta, ko misel še počepnila ni, kaj šele, da bi se usedla v možganih in potem imamo, kar imamo! Predvsem nimamo duha. Da o Svetem Duhu sploh ne govorim.
Obilo žegna ob tvojem godu. Pa nam ga vrni in razlij na nas.
Gregor