Ljubi sveti Ignacij Loyolski!
Če sem še tako moledoval, se jokal in kujal, ni pomagalo prav nič: Moji starši mi, kot otroku, niso hoteli kupiti nobene igrače, ki bi vsaj od daleč spominjala na orožje. Nobenega revolverja, pištole ali puške, še loka ali meča ne.
Njihov otrok se že ne bo igral vojne. Nikakor ne!
Pa nisem bil edini. Kar nekaj nas je bilo, ki smo si puške ali meče – odvisno pač ali smo se tisti dan mulci igrali kavbojce ali viteze – poiskali med rogovilastimi vejami v gozdu, ali pa smo si jih izdelali iz kartona. Otroški domišljiji pač težko zapreš pot.
Na žalost tudi podivjana človeška domišljija iz vsake palice zna narediti orožje s katerim napade in udari po bližnjiku. Kajn je v roke vzel kamen, udaril brata Abela in od tedaj dalje je človeška zgodovina en sam žalosten, le redko prekinjen niz, krvavega obračunavanja.
Le kaj tiči v prsih in glavah ljudi – predvsem možakov – da že kot otroci sanjamo vojno? In ga skoraj res ni pobiča na tej naši preljubi zemljici, ki si ne bi vsaj za hip ali dva zaželel: Ko bom velik, bom vojak!
Ta želja je gnala tudi tebe, ljubi moj sveti Ignacij, čeprav ti je oče namenil duhovniški poklic, in si si želel viteške slave in časti. In borbe, seveda! Pa je – kot v slovenski narodni pesmi – priletela krogla in ti zdrobila sanje in kost na nogi. Dotična kost se je kasneje krivo zarasla in celjenje se je vleklo, ti pa si iz dolgčasa začel prebirati – ker pri roki pač ni bilo viteških romanov – Življenje svetnikov! Kar je vzbudilo v tebi željo po drugačnem junaštvu.
In si ne morem kaj, da ne pristavim svojega piskrčka – ki ga rad pristavljam kjer in kadar ga le morem – in se pohvalim, da sva si podobna.
Tudi jaz sem si namreč kot otrok, med igranjem vojne, polomil kost na roki, pa me ne mama ne »gips« nista zadržala, da se nisem kak dan kasneje spet vojskoval, se valjal in prekopicoval, da imam tako še danes levo podlahtnico krivo zaraščeno. Življenja svetnikov pa tudi prebiram, sicer ne bi ta trenutek klepetal s teboj!
Le tisti preskok k drugačnemu junaštvu se še ni zgodil. Tisti preskok, ki je tebe spreobrnil in spremenil v svetnika. Tista božja iskra me še ni vžgala. Na to še čakam! Predvsem pa na to čaka ljubi Bog!
Ti, ljubi moj sveti Ignacij, si to iskro, ta plamen in ogenj nosil že v imenu, kajti »ignis« pomeni »ogenj«. Dobro si podkuril temu svetu. Plamen do nebes. In tvoja vojska, tvoja armada, tvoj red – Družba Jezusova – še osvaja ta svet za Kristusa Kralja.
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in nas vžgi, da bomo tudi mi goreli.
Gregor