Ljubi moj sveti Ildefonz!
Ne bom se ustavljal pri tem, da tvoje ime – glede na to, da si bil škof v Toledu – ne zveni prav nič špansko.
Pripadal si znameniti vizigotski družini, Vizigoti pa so bili eno najpomembnejših vzhodnogermanskih plemen, in so v 4. stoletju s področja sedanje Romunije, pregnani od Hunov prekoračili Donavo, začeli pustošiti po Rimskem cesarstvu, prodirali še naprej vse do Iberskega polotoka kjer so ustanovili svoje Vizigotsko kraljestvo. Nekje po poti so se tako na pol srečali s Kristusom in se dali krstiti. »Na pol« pravim zato, ker so iz svoje poganske vere prestopili v arijanstvo, ki je oznanjalo Jezusa, ki ni enega bistva z Očetom, ki je od Očeta ustvarjen, ki torej ni pravi Bog in zato tudi Marija ni Božja Mati.
Priznam, da mi je večina zgodovine »španska vas« in tudi tele podatke sem poiskal na spletu, a se mi zdijo pomembni. Ne le zato, ker so tvoji starši opustili zmotni arijanski nauk in si bil ti tako krščen že v katoliški krstilnici, tudi ne zato, ker si bil škof v Toledu, ki je bil tedaj glavno mesto Španije in ne le španska vas, temveč predvsem zato, ker si menda dal pobudo za nov praznik imenovan »Marijino veselo pričakovanje«. Morda si s tem hotel pred Nebeško Kraljico opravičiti svoje prednike, ki Mariji zmotno niso priznavali ne nebeške krone ne časti božjega materinstva.
In čeprav je ime tega tvojega praznika, ljubi moj sveti Ildefonz, za naša ušesa spet ene sorte »španska vas«, po petnajstih stoletjih vendarle še kako odmeva tudi pri nas, saj se je praznik obhajal 18. decembra, v adventu torej, ko se Marija Romarica spremljana z molitvijo in petjem po naših vaseh (in mestih) seli iz hiše v hišo v veselem pričakovanju Božjega rojstva.
Legenda pripoveduje, da te je nekoč, ko si na predvečer praznika v slovesni procesiji vstopil v cerkev, sedeč na tvojem škofovskem sedežu pričakala Marija obdana z angeli in svetniki. In se mi ne zdi prav nič čudno, da je Božja Mati obiskala vdanega ji pobožnega škofa, saj danes skoraj ne mine teden, da me ne bi z Marijinimi sporočili seznanila kaka nadvse pobožna duša.
In je teh sporočil in obiskov toliko, da se je advent, se mi zdi, raztegnil čez vse leto in še čez, tako da se bojim, da bomo ukinili Veliko noč, Sveto Rešnje Telo in vse druge praznike, in bo vsak dan in kar naprej samo božič. Kar se najprej zdi varljivo sladko in prijetno, ko pa se zaveš, da se je Jezus rodil zato, da bi nas odrešil, odrešil pa nas je z Velikim petkom in Veliko nočjo, spoznaš, da zmote arijanstva niso izginile, ampak so se le zvito skrile in prilagodile.
Bog mi odpusti pikrost, prenapeto pobožnim dušam pa njihova sporočila. In mislim dobesedno – njihova sporočila, če še tako dobronamerna in z angelci okrancljana.
Ljubi moj sveti Ildefonz! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.
Gregor
PRISLUHNI
