Sv. Irena

Ljuba moja sveta Irena!

Ko zaslišim tvoje ime, se v mojem srcu vedno prebudi pesem. 

Priznati pa seveda moram, da ne gre za kakšne angelske melodije in nebeške akorde, ki bi bili v neposredni povezavi s teboj, ki sedaj, če tako šaljivo predvidevam, s harfo v roki sediš na kakšnem nebeškem oblačku in prepevaš večno Glorio, ampak gre za pesem, ki je bila od mojih ranih otroških let neizogiben del repertoarja na vseh zabavah, šolskih izletih, žurih in veselicah. Pa ne zato, ker bi bila ne vem kakšna glasbena umetnina, prej obratno oziroma narobe: enostavna melodija in trije akordi, ki jih po pol ure držanja kitare v roki za silo obvlada vsak in na ta način – ter seveda zaradi odsotnosti bolj talentiranih glasbenikov – postane zvezda zabave, izleta, žura ali veselice.

Irena, lahko noč!

Takole, po refrenu, ki v taktu valčka Ireni želi miren spanec, bi lahko sklepali, da gre za nedolžno uspavanko, a kitica poje tudi, da bi včasih najraje skočil v reko in se utopil, kar pa že ni več hec! In spomnim se, da so se kdaj pa kdaj kakšni starejši poslušalci zgražali in pridušali, kadar so kaj takega slišali zapeto iz otroških grl. Meni so se takrat hecni, predvsem pa preobčutljivi zdeli oni, zdaj pa, ko sem sam postal »starejši«, jim dam popolnoma prav.
A kot otroci smo peli še kaj hujšega. Recimo, da je bolje biti pijan, kot star in pa, da so vse prave ljubezni žalostne! In me te žalostne ljubezni pripeljejo spet do tebe, ljuba moja sveta Irena, saj si zavetnica nesrečnih zaradi ljubezni! Menim pa, da bi – glede na svojo življenjsko zgodbo – morala biti zavetnica nesrečno zaljubljenih! 

Lahko rečeš, da sem pikolovski, a naj te opozorim, ljuba moja sveta Irena, da je bistvena razlika: nesrečno zaljubljen je tisti, čigar ljubezen je neuslišana, nesrečen zaradi ljubezni pa je ta, ki je bil v ljubezni uslišan, pa je kljub temu ali pa prav zato – nesrečen.

No, ti nisi bila ne nesrečna v ljubezni ne nesrečno zaljubljena. Bila si le sila pobožna in si se odločila ostati devica in stopiti v samostan, ko boš primernih let. Vate pa sta se nesrečno zaljubila nek plemič in pa tvoj učitelj, ki je bil povrhu vsega menda celo redovnik. Oba si seveda zavrnila. Užaljeni redovnik te je javno oblatil, da si noseča, užaljeni plemič pa ti je zato dal odsekati glavo. In nima smisla peti, da so vse prave ljubezni žalostne, kajti če te ljubezen spravi v žalost, to sploh ni ljubezen. Kvečjemu zaljubljenost ali pa še kakšno hujše patološko stanje.

A ljudje smo čudni, sploh dokler smo mladi in nedorasli ter hrepenimo po »nesreči v ljubezni«, samo zato, da lahko potem pišemo verze, jim dodajamo akorde in jih nato do nezavesti prepevamo na zabavah, izletih, žurih in veselicah …

Ljuba moja sveta in prav nič nesrečna Irena! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da bomo kaj pametnejšega peli in bolj po pameti živeli, predvsem pa ljubili … Najprej Boga. Saj se potem vse srečno postavi na pravo mesto, pa čeprav smo na videz in z očmi tega sveta nesrečni.

Gregor

 

PRISLUHNI

Gregor:
Related Post