Ljuba moja sveta Ivana Šantalska!

Oprosti, ker se obračam nate tako po domače. Ko bi te imenoval s tvojim polnim imenom, bi še ti morda ne trznila, vsak drug pa bi bil skoraj gotovo mislil, da se obračam h kaki kraljici. A vseeno poskusiva. Torej: Moja ljuba sveta Jeanne-Françoise Frémyot de Chantal!

Res je, bila si plemiškega rodu, pa vendar, kot piše življenjepisec, v vsem hudem preskušena žena. Morda res ne kraljica, zato pa devica, žena, mati in redovnica. In na koncu še – zaradi vsega tega, oziroma skozi vse to in v vsem tem – svetnica.

Matere se verjetno niti ne spomniš, saj ti je umrla, še preden si dopolnila dve leti, oče pa te je vzgajal strogo, lahko rečeva kar »moško«, kot pač vzgajajo očetje samohranilci brez pomoči nežnejšega spola. Oče ti je, dvajsetletni, tudi določil snubca, in pri izbiri imel srečno roko, ti pa posledično srečen zakon. Deset let ti je minilo kičasto lepo kot v Disneyjevem filmu.

Potem pa se je na mož na lovu ponesrečil in ti si ob njegovi smrtni postelji z Bogom barantala za njegovo življenje. »Gospod, vse mi vzemi, le njega mi pusti!« Tako si molila, za razliko od tvoje svetniške kolegice Angele Folinjske, ki je molila k Bogu naj jo reši družinskih vezi, da bo lahko šla v samostan. Njo je Bog uslišal, tebe pač ne in tako si ostala sama s štirimi otroki.

Zaobljubila si se, da se ne boš več možila, kar seveda priča o tvoji globoki ljubezni do moža, Bog pa je tvojo ljubezen  počasi in vztrajno terjal zase. Res si si v tistem času nad srce z razbeljenim železom vžgala ime »Jezus«, vendar te ni vleklo v samostan. Ne še. 

Tvoj spovednik in duhovni vodnik je postal sveti Frančišek Saleški in skupaj z njim si počasi opuščale zamere Bogu in odkrivala globlji smisel nesreč v svojem življenju. Ko je ustanovil nov red Sester Marijinega obiskanja (kasneje imenovanih vizitantk), si prevzela vodenje reda.
Zveni lepo in enostavno, vendar si zato plačala visoko ceno, ali bi bilo morda bolje reči, da so visoko ceno plačali tvoji otroci. Najstarejša hči se je že poročila, druga je umrla, tretja se je odločila, da gre s teboj v samostan, najmlajši sin pa je legel na prag in ti ni pustil oditi.

A si odšla. Stopila si preko sina, preko praga, preko sveta, preko razuma in srca, ki si ga podarila Bogu. Priznam, da nisem zadosti svet, da bi v polnosti razumel in sprejel tvojo odločitev, da bi te podprl v njej … a mi v ušesa bijejo trde Jezusove besede iz Lukovega evangelija: »Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov in sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec.« (glej Lk 14, 26)

Ljuba moja sveta Ivana Frančiška Šantalska! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij nas.

Gregor

 

PRISLUHNI