Ljubi moj sveti Izak Jogues!

Nas mojem koledarju sicer piše, da danes goduje Janez Brebeuf in drugi kanadski mučenci, in lahko si le mislim, da nekdo pač ni bil čisto prepričan – tako kot tudi jaz nisem – kako se pravilno izgovori priimek Brebeuf, in je iz skupinice »drugih kanadskih mučencev« kot žogico iz loterijskega bobna potegnil drugega svetnika. 

Ampak, kot pravi slovenski rek: »Z dežja pod kap!«, ker sem prepričan, da ni imel pojma – tako kot ga nimam jaz – kako se pravilno izgovori priimek Jogues.

Ampak, kot je rekel Jezus, da se »tisti, ki so vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, ne bodo ne ženili in ne možile«, tako sem prepričan, da se – kljub temu, da se bomo srečali z vsemi svojimi sorodniki in bomo prišli družinskemu drevesu do korenin – tudi s priimki ne bomo ubadali. Ne nazadnje, nas ta, ki nas je poklical, kliče »po imenu«, ne po priimku.

In tudi ti, moj ljubi sveti Izak, si se odzval klicu, in si se v 17. stoletju odpravil v misijone Severne Amerike, med Indijance, ki so bili, ko berem tvoj življenjepis, divji še bolj, kot so jih stoletja kasneje prikazovali američani v filmih, da bi za nazaj opravičili svoja še bolj divja dejanja. In bom tu zaključil misel o upravičenosti misijonskega početja, pa ne zato, ker zadnje čase padajo spomeniki in bi se bal, da kakšen ne pade še name, ampak zato, ker vprašanje ni ali je prav, da se je poganom oznanil evangelij, temveč kako se je ta evangelij oznanjal. In kakšen evangelij se je s tem oznanil.

Ne dvomim, da je tebe vodil Sveti Duh in da si prav ravnal. Ne dvomim pa zato, ker si bil od Indijancev strašno mučen, da si ostal tako rekoč brez vseh prstov na rokah, tako da še maševati nisi mogel več, da so te tvoji rešitelji pravzaprav prisilili v pobeg, a si po povratku domov samo čakal in prosil, kdaj se boš spet lahko vrnil med »svoje divjake« kot si jih imenoval … ne zato, da bi se jim maščeval, ampak da bi nadaljeval svoje delo oznanjevanja. A ko si se vrnil, so tudi tvoji divjaki svoje nedokončano delo opravili do konca. In si ostal ne le brez prstov na rokah, ampak še brez glave … srce pa si imel že zdavnaj pri Bogu.

Ljubi moj sveti Izak Jogues! Pomagaj nam, da se bomo tudi mi znali, brez maščevanja odzivati na divjanja, ki smo jih deležni. Da bomo znali ljubiti kot ti.
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor