Ljubi moj sveti Janez Krstnik de la Salle!

So reči, ki se nam zdijo popolnoma samoumevne, pa niso. Ali vsaj včasih niso bile. Da gre vsakdo lahko v šolo, na primer. Ne samo, da lahko gre, danes celo mora. Osnovna šola je obvezna za vse. V tvojih časih, ljubi moj sveti Janez Krsnik de la Salle na tem področju ni bilo kaj dosti boljše kot sedemnajst stoletij prej, v časih prvega Janeza Krstnika.

Vem kaj bi otroci, vsi po vrsti razen nekaj čudaških izjem, izbrali, če bi jim dali na izbiro: Šola – da ali ne? In če bi mi pred štiridesetimi leti zastavil to vprašanje, bi tudi sam izbral svobodo brezdelja in lenarjenja, in kljub temu, da nisem silno učen in razgledan, sem se skozi šolanje le naučil nekaj koristnih reči. Če drugega ne, sem toliko pismen, da lahko o svojem šolanju kaj zapišem in preberem, in imam toliko zgodovinskega znanja, da vem, da v tvojih časih otroci niso imeli na izbiro ali šola ali počitniško brezdelje, temveč znanje ali trdo in hudo garanje. In da je šola mnogim, tako kot vse do danes, pomagala do boljšega, lažjega in bolj belega kruha. Čeprav zadnje čase ugotavljamo, da bel kruh sploh ni tako zdrav in da je bolje jesti črnega … ampak to je že druga tema.

Samoumevno se nam tudi zdi, da se šolamo v domačem, maternem jeziku, a da to ni tako zelo samoumevno nam lahko povedo že naši dedki in babice, saj se je le redkokateri med njimi učil v slovenščini. Dudlali so nemško, italijansko, madžarsko … še starejši pa, tako kot v tvoji časih, še latinsko.
Prav tako se nam zdi samoumevno, da smo razdeljeni po razredih, zdaj tudi še po nivojih in triadah … včasih pa je bilo skupaj vse kar se je skupaj nabralo in si predstavljam, da je bilo živahno kot v čebelnjaku … ki ga napadejo sršeni. Ne rečem, da tudi današnji učenci niso glasni, a red je le red.

Za šolo kot jo poznamo danes, si v veliki meri zaslužen ti, ljubi moj sveti Janez, ki si svoje življenje posvetil šoli: otrokom in učiteljem. Oral si ledino, čeprav nisi bil kmet, ampak duhovnik, a kljub temu, da si bil duhovnik, si za učitelje izobraževal laike. Tvoji »šolski bratje« so živi še danes in še vedno poučujejo. 

Kar se nam danes zdi samoumevno, je bilo v tvoji časih velika revolucija. In nobena revolucija ne naleti na prijazen sprejem, in nobena revolucija ne preživi … razen, če ni revolucija ljubezni.

Tvoje življenjsko vodilo je bilo: »V vsem, kar se mi je primerilo, častim božjo voljo!« in ga podpišem še sam. Sploh zaradi uvidevnega preteklika, saj imam s sprejemanjem božje volje v sedanjiku dostikrat težave.

Ljubi moj sveti Janez Krstnik de la Salle! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor