Ljubi moj Karel, sveti Janez Pavel II!

Bil si mi simpatičen že takoj, ko sem zvedel, da si bil igralec! 

A si postal duhovnik. In škof. In kardinal. In papež. Gledano zgolj s posvetnimi človeškimi očmi, ti je uspelo: naredil si kariero. Pristal si v Vatikanu! Se da kaj več? Mislim, znotraj duhovniškega ceha?

Če bi ostal zvest igralskemu cehu, bi morda pristal v Hollywoodu? Bog ve, če ne.
Vsekakor si bil zvezda! Velikega formata. Človek za glavne vloge! Le da nisi igral! Predvsem pa nisi šmiral – kot rečemo, kadar kdo igra slabo in za vsako ceno všečno publiki!

Bil si, kot so pisali novinarji že za časa tvojega življenja, sploh pa kasneje, karizmatičen voditelj, vendar za mnoge tudi konzervativen in protisloven.
Konzervativen? Ne, Ti nisi bil konzervativec, temveč konzervator!
Resnico, ki so jo ljudje potisnili v zadnji in najtemnejši kot kleti in podstrešij – češ: »Uporabna ni, stran je pa tudi ne bomo metali!« – da jo je tam začel prekrivati prah časa in obžirati črv liberalnega dvoma …
to resnico, ki je v umazaniji in gnilobi izgubljala vrednost (da o časti sploh ne govorim) …
to resnico si spet privlekel na plano in jo po vseh pravilih svoje stroke popravil in očistil …
jo restavriral …
da je zasijala Resnica v vsej lepoti in svetlobi in se je znova pokazala Pot, ki pelje k Življenju.

In to si storil vedoč, da mnogi Resnice ne bodo sprejeli … da jo bodo zavračali in se od nje odvrnili. A Resnica ni vremenska napoved: danes taka, jutri spet drugačna, odvisno iz katere smeri zapiha veter. Resnica je ena sama (čeprav ima morda včasih dve plati), kot je ena sama tudi Pot. In je eno samo Življenje.

Da si bil protisloven? Morda. Vendar le toliko, kot so protislovne božje zapovedi. Še posebej tista, prva in največja: Ljubi Boga in bližnjega kakor samega sebe.

Če bi šel v Hollywood, bi brez dvoma dobil svojo zvezdo na bulevarju slavnih. A ti si vedno znal pravilno izbrati, in tvoja pot te je res ponesla med zvezde: v večno slavo.

Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor