Ljubi moj sveti Janez Postivec!

Staram se in oči mi pešajo. Že kar nekaj časa sem – ne tako zelo ponosen – lastnik očal, ki pa zaradi nečimrnosti dostikrat, še večkrat pa zaradi lenobe ali zgolj pozabljivosti, kje obležijo, jaz pa posledično napenjam oči.

No, nič hudega ni, če človek kaj pa kdaj kaj spregleda.
Se mi pa dostikrat zgodi, da kaj narobe preberem … ali vsaj, drugače kot bi bilo prav.

Tako sem – brez očal – posegel po knjigi z življenjepisi svetnikov, jo odprl na dan 2. Septembra, in prebral, da goduje sveti Janez Pozitivec. In kljub temu, da mi je bil svetnik s takim imenom v hipu simpatičen, se mi je vendarle zdelo nekoliko čudno … no, vsaj nenavadno … pa sem poiskal ta presneta očala in še enkrat – tokrat pravilno – prebral: Sveti Janez Postivec. Carigrajski patriarh.

Pa saj nisem tako zelo brcnil mimo. Post – pod pogojem, da je prostovoljen – vsekakor je nekaj pozitivnega … zdravega … tako za telo kot duha.

In seveda je logično sklepanje, da si, ljubi moj Janez, svoje ime dobil seveda zato, ker si se nadvse rad postil.
In so te ljudje imeli radi … saj si – takole postno naravnan – vse svoje imetje sproti razdajal lačnim in ubogim … za razliko od mnogih oblastnikov – svetnih in cerkvenih – skozi zgodovino vse do današnjih dni, ki lačne in uboge oberejo do kosti, da nasitijo svojo požrešnost.

In je zato še toliko bolj zanimiv in hecen podatek, da je vse tvoje premoženje ob uri tvoje smrti bila – poleg obleke, ki si jo imel na sebi – lesena žlica.

No, upam da zdaj kljub vsemu uživaš na nebeški gostiji in da se vsaj kdaj pa kdaj poslužiš še drugega jedilnega pribora … saj je še Jezus rekel, da se ne gre postiti, kadar je Ženin za mizo.

Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor