Ljuba moja sveta Jedrt!

Tvoje ime, Jedrt, je v naših krajih precej znano.
Če je priljubljeno, je pa že druga reč. Zasluge za oboje ima, kako nenavadno, gospa, ki …
Oh, verjetno bo bolje, če je ne omenjam. Čeprav se poznava, ji ne bo prav nič v veselje, če ji ob bok postavim kakšno svetnico. 

Tvoje ime, Jedrt, ima v mojih ušesih prizvok trdega in neizprosnega.
Malo zato, ker takoj pomislim na orehova jedrca, ki kljub temu, da so slastna, znajo obrusiti kakšno plombo v zobeh, malo pa tudi zato, ker takoj pomislim tudi še na že omenjeno gospo, ki pravi, da imamo ljudje, kot si ti, ki si »živela za nebesa« in jaz, ki si tja še prizadevam in želim priti, zaplombirane možgane. Ampak verjetno bo bolje, da dotične gospe ne omenjam.

Ko sem, ljuba Jedrt, pobrskal po spletu, sem izvedel, da te zadnje čase častijo kot zavetnico mačk. No, naj zavoljo resnice takoj dodam, da je to češčenje povsem »neuradno« in nepožegnano s strani Cerkve, je pa to brez dvoma povezano s tem, da te je Cerkev uradno »požegnala« za zavetnico zoper mišjo in podganjo nadlogo!
In kdor ni za miši, je za mačke, drugače ne more biti v tem našem svetu!
A si res ne morem kaj, da ne bi spet takoj pomislil na prej omenjeno gospo, ki je velika ljubiteljica mačk, pa čeprav je najbolj znana zaradi miši.
Ampak, res bi bilo dobro, da bi nehal govoriti o njej. 

Ko sem torej na spletu, moja ljuba Jedrt, poiskal tvoje upodobitve, je res kar nekaj mišje zalege okrog tebe. Menda zato, ker si goreče molila za duše v vicah, slikarji pa so nekdaj te uboge še neodrešene dušice upodabljali kot miši. Legenda celo pravi, da prvo noč po smrti človeka, ti bediš nad njegovo dušo in jo čuvaš pred hudobci, ter jo potem šele drugi dan sveti Mihael vrže na vago, da pretehta, ali je za v nebesa ali ne.
Upodobljena pa si tudi z lilijo v roki, saj si že kot čisto mlada zaobljubila devištvu in nebeškemu Ženinu.

Umrla si mlada … menda zaradi preveč molitve in posta!
No, dandanes se bolj malo moli in veliko več preklinja. Sploh omenjena gospa zna povedati par sočnih. Jemo in se nažiramo, še bolj pa žremo in obiramo drug drugega, nič ne pretehtamo, ampak bližnjega hitro pošljemo par nadstropij nižje od vic.
In jaz, ki obiram omenjeno gospo, nisem nič boljši.

Ljuba Jedrt! Ko bo prišel moj čas, te prosim, da pričakaš mojo dušico (pa tudi dušico omenjene gospe) in odganjaj hudobne miši in podgane, da naju ne odnesejo. In če bo Mihaelova vaga pokazala premalo, pritisni s svojo opatsko palico na pravi strani … da bo pretehtalo!

Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in obilno razlij na nas.

Gregor