Ljuba moja sveta Joahim in Ana!
Naj za začetek povem, da je tole moje pismo čisti presedan, saj v Svetem pismu nista niti omenjena in sta jo potemtakem odnesla še slabše kot vajin zet Sveti Jožef, ki so ga evangelisti vsaj omenili, če ga že niso pustili do besede.
Vse kar vemo o vaju, vemo iz evangeljske predzgodbe – iz Jakobovega protoevangelija, ki pa – kakorkoli že obračamo – vendarle spada med apokrife, ki jih je Cerkev od samega začetka in skozi vso zgodovino gledala postrani, s priprtimi očmi in stisnjenimi ustnicami. Seveda je vsem jasno, da nihče ni kar padel na ta svet, še sam Božji Sin si je za svoje učlovečenje izbral starše, oziroma mamo, če smo farizejsko natančni, in da je potemtakem tudi Njegova Mati morala imeti mamo in očeta, torej vaju, ljuba moja Joahim in Ana.
V naš pogled sta, dobra in sveta, torej padla iz apokrifov in mirno lahko zaključim, da je lahko dobro in sveto tudi še kaj drugega, kar mi pri prebiranju apokrifov pade v oči. Še zdaleč ne vse in kar vse po vrsti, kako misel ali stavek tu pa tam pa s pomočjo Svetega Duha smem prebrati brez slabe vesti. Saj če bi po inkvizicijsko zavrgel protoevangelij, vaju sploh ne bi poznal, tako pa vajina podoba visi na steni nad računalnikom in se prav ta trenutek, ko tole pišem, gledamo iz oči v oči.
In ko že omenjam očesa: na tej upodobitvi, ki je delo mojstra Rupnika, se tako močno privijata eden k drugemu, da imata skupno oko, kar seveda nosi sporočilo, da so zakonci v ljubezni tako povezani in združeni, da si delijo tudi skupen pogled.
Še nekaj moram reči o podobi na moji steni: Gre pravzaprav za fotografijo, in na njej nista sama, ampak sva se pred vaju zrinila jaz in moja žena Melita, in se stiskava eden k drugemu na enak način in tiščiva očesci skupaj … pa ne gre: malo zaradi ženinih očal, malo pa zato, ker slika prenese več kot živ človek zmore nositi. Drugače pa smo si skoraj čisto enaki. Dobro: ti, Joahim imaš lase, jaz plešo, imaš tudi daljšo brado, ima pa zato Melita daljše lase kot Ana, in – kot rečeno – očala, tvoje leve roke, Joahim se ne vidi, kot da bi na skrivaj božal Ano v prelepem območju boka, medtem ko jaz z levo roko močno stiskam Melito k sebi, kot bi se bal, da bi mi ušla. Pa upam, da mi ne bo.
Nisva sicer tako zgleden par kot vidva, ljuba moja sveta Joahim in Ana, a prehudo napačna pa tudi nisva.
Obilo žegna ob vajinem godu. Pa nam ga vrnita in izlijta še posebej na zakonce, da jih ne bo družila le miza in postelja, ampak tudi pogled.
Gregor