Ljubi moj sveti Jožef Cafasso!
Leto 1848 je znano kot revolucionarno leto ali tudi »pomlad narodov« … in je pomlad vedno lepa in se sliši lepo, čeprav je tekla kri. Kot pri vseh revolucijah.
A je leto 1848 res revolucionarno in pomladno tudi zaradi tebe, ljubi moj Jožef, saj si tega leta prevzel vodenje zavoda Svetega Frančiška Asiškega v Turinu, kjer so se lahko duhovniki dodatno izobraževali in duhovno izpopolnjevali za svoje poslanstvo. Med vrenjem na ulicah na eni strani in mrzlim pišem janzenizma z druge strani si kot učitelj in duhovni voditelj vnemal srca za revolucijo ljubezni in večno pomlad, ter vzgojil cele generacije sposobnih duhovnikov, med katerimi je brez dvoma najbolj znan Don Bosco.
Prav tako si rad zahajal v zapore, k jetnikom, še posebej k na smrt obsojenim. Kar oseminšestdeset takih si spremljal na njihovi zadnji poti in jih pripravil, da so umrli mirno in vdani v božjo voljo. »Hvala Bogu, spet ena duša v nebesih, ki moli za nas!« si menda govoril. In so se temu ljudje čudili takrat in bi se čudili, če ne celo zgražali še danes, češ kako da se zakrknjene grešnike in kriminalce kar tako spušča v nebesa, jaz pa ti verjamem. Prvič zato, ker je že Jezus rekel velikim duhovnikom in farizejem – in preko njih nam – da bodo cestninarji in vlačuge šli pred nami v Božje kraljestvo (glej Mt 21,31), drugič pa zato, ker sem tako na hitro tudi sam malo poduhal zapor.
Dvakrat sem bil tam – ne zaprt, da ne bo pomote, ampak na obisku oziroma na terapevtskih delavnicah – in sem ob srečanju z ljudmi, ki so zaradi svojih večjih ali manjših prestopkov odstranjeni in umaknjeni iz naše družbe, videl, kako jih ta osama lahko zbistri in očisti. Vem seveda, da se nisem srečal z najhujšimi in najbolj zakrknjenimi kriminalci, a obakrat, v obeh zaporih, sem imel občutek kot da sem prišel v samostan. In mi je bilo grenko smešno, ko sem nekaj dni po obisku zapora bil na obisku v nekem samostanu in sem imel občutek, kot da sem v zaporu.
Človek, ki ga njegove napačne odločitve in življenje, ki ga je živel, butnejo ob tla, seveda lahko obleži … ali se celo pogrezne še globlje v blato … lahko pa se ob spoznanju lastne nemoči popolnoma preda Bogu in se odpre milosti.
Ljubi moj sveti Jožef Cafasso! Tebe so zaradi delovanja v zaporih imenovali »duhovnik obešencev« oziroma »duhovnik izpod vislic«, ti pa si spokorjenim in usmrčenim zapornikom rekel kar»obešeni svetniki«. Glej, tudi jaz imam doma kar nekaj obešenih svetnikov. Sicer zgolj na steni. V okvirjih. Na slikah. In blizu mi je črni – obešenjaški humor.
Obljubim, da na ljudi, ki so zaprti, ne bom gledal zviška, temveč kot na brate in sestre, ki me morda prehitevajo na poti v Božje kraljestvo.
Ljubi moj sveti Jožef Cafasso. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.
Gregor