Moj ljubi sveti Jožef Kupertinski!
Vau! Res nisem vedel, da imajo tudi astronavti svojega zavetnika! Niti na kraj pameti mi ni padlo. A če pomisliš, je povsem logično: vsakdo na tem ljubem Božjem svetu potrebuje malo dodatne pomoči od zgoraj, in če imajo še piskrovezi svojega zavetnika oziroma celo več njih, zakaj ga na bi imeli tudi astronavti.
Resnici na ljubo, ljubi moj sveti Jožef, piše, da si zavetnik vesoljcev, in potemtakem pod tvoj patronat ne spadajo le ti, ki se prevažajo okoli zemlje v raketah, temveč tudi tisti, ki letajo naokrog v letečih krožnikih in drugih tako imenovanih neznanih letečih predmetih. Če seveda ti letajo in če seveda sploh so.
Običajno pravimo, da so ljudje, ki te reči verjamejo ali pa celo trdijo, da so na lastne oči videli kaj takega, za »na luno«, in potemtakem pod tvoj patronat spadajo tudi ti.
In ko že omenjamo »lunatike«, je treba povedati, da jih je precej, zmeraj več, če se mene vpraša, in da jih je vseh sort, ne nazadnje je Kristus tudi za nas, njegove sledilce, rekel, da nismo od tega sveta, pa te, ljubi moj sveti Jožef Kupertinski, prosim, da popaziš na vse nas. Saj zdaj tako ali tako nimaš drugega dela tam gori v presvetih nebesih.
In če kdaj pa kdaj res vržeš oko čez nas, potem se ti, sem skoraj prepričan, tvoji svetniški kolegi smejijo, kot so se ti svoj čas sošolci, kajti brez dvoma tudi sedaj, kot si že včasih, ostaneš odprtih ust. Včasih se ti je to zgodilo iz zamaknjenosti, in so ti zato nadeli ime »La bocca aperta«, danes pa zijaš od začudenja zaradi naše premaknjenosti!
So pa že v tvojih časih vsi odprtih ust zijali, ko si v zamaknjenosti lebdel in se prekopiceval po zraku. A tako si prišel do svojega vesoljskega patronata.
Če je kdaj kak vesoljec padel na zemljo in so ga – vojska, kdo pa drug – našli, potem to ubogo bitje uspešno skrivajo v kakem strogo varovanem oporišču in ga proučujejo. In ne zameri, če te primerjam s tem ubogim vesoljskim bitjem, ljubi moj Jožef, saj so namreč tudi tebe, ko se je raznesla slava o tvojih svetniških lupingih, pogosto in na skrivaj selili iz samostana v samostan, da bi te obvarovali pred nadlegovanjem množice pobožnih firbcev. Tvojo svetost pa je proučevala in preiskovala sama Sveta Inkvizicija. Ti pa si samo molil in se zamikal … in maševal … po pet ur menda.
Preden si pristal pri minoritih, si svojo srečo zaman poskušal pri frančiškanih, še kapucini, ki sicer niso tako izbirčni, so se te odrekli. In tudi danes vidim kakega mladega poba, kako si ga frančiškanski redovi med seboj podajajo kot vroč krompir, a lebdeti do sedaj nisem videl še nobenega.
Ljubi moj sveti Jožef Kupertinski! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.
Gregor
PRISLUHNI
