Ljubi moj sveti Julij I.!
Naj ti kar takoj povem, da je meni vsak julij svet, prvi še posebej in da so mi pravzaprav sveti že zadnji dnevi junija. In imam zato več razlogov in so vsi po vrsti dobri.
Prvi – razlog namreč, ne julij – je ta, da se začnejo počitnice, in teh sem se že od mladih nog, kot vsak normalen otrok, seveda veselil, saj so se z julijem za dva mesca zaprla šolska vrata, odprle pa duri v čudoviti poletni svet potepanja in brezdelja.
Drugi razlog je ta, da sem se prvega julija in počitnic lahko veselil tudi še potem, ko sem zaključil s šolanjem in se zaposlil, saj sem bil več kot dvajset let zaposlen kot igralec v gledališču, in znano je, da so gledališča poleti zaprta. Kot šole. In to ni njuna edina skupna točka. Tako šola kot gledališče sta lahko strašansko zanimiva ali pa strašno dolgočasna.
Tudi potem, ko sem pustil službo in postal samostojni podjetnik, ki si lahko sam določa delovne in dela proste dni, se julija še vedno razveselim – in to naj bo zabeleženo kot tretji razlog – saj imam otroke, ki se še šolajo in ženo, ki kot učiteljica dela v šoli, in je zato prvi julijski dan še vedno tudi zame začetek počitnic, ko lahko kot družina skupaj zadihamo, skupaj lenarimo in skupaj počnemo reči.
Četrti razlog svetosti julija pa je morda najpomembnejši, saj konec junija Slovenci slavimo Dan državnosti in se spominjamo dneva, ko smo po stoletjih sanjanj dobili svojo državo. Sledila je desetdnevna vojna v kateri je pisec teh vrstic, prestrašen in ponosen, aktivno sodeloval. Vojna se je končala v juliju … v svetem juliju! Kam smo državo in svojo samostojnost v teh letih pripeljali, je druga reč, a julij ostaja svet.
Kot si svet ti, papež Julij I. Nisi se boril s puško, a boril si se. Z birokrati, z vladarji, s teologi … s krivoverci in polovičarji … za pravilnost in pravovernost krščanskega nauka. Boril si se z besedami za Učlovečeno Besedo. In si zmagal: Tu na zemlji, kot zmagovalca pa so te sprejeli tudi v nebesih.
Pa še to ti povem, da je prijetno in tolažeče naleteti na človeka, ki so ga kot svetega prepoznali in priznali ne zaradi molitev in posta (čeprav ne dvomim, da si si dobro mero obojega odmeril) ne zaradi kopice čudežev (ki bi jih bil z Božjo pomočjo sposoben in vreden), temveč zaradi zvestega služenja, zavzetega dela in doslednega izpolnjevanja službeno zaupanih dolžnosti. Tudi v tem je svetost.
Ljubi moj sveti Julij I! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.
Gregor