Ljuba moja sveta Julija Billiart!

Še tega ne vem, če sem sploh pravilno prebral tvoj priimek: Billiart.
Zveni mi kot – biljard! O katerem prav tako nimam kaj dosti pojma. Nikdar me ni preveč pritegnilo porivanje krogel s palico po mizi. Za mizo raje počenem kaj drugega: Jem, na primer. In to ne s paličicami, ampak najraje »na žlico«!
Od biljarda pa… edino kar me fascinira je začetni udarec: ko krogla udari v lepo postavljeno množico preostalih krogel, da se razletijo vsepovsod po mizi.

In tudi v tvoje življenje je, preljuba sveta Julija, kar nekajkrat udarilo, da je počilo in tresnilo: Ko je tvoja sorazmerno bogata družina obubožala, ko ti je paraliza ohromila noge, ko si med francosko revolucijo skrita v vozu sena bežala pred že prižgano grmado in ljudmi, ki so v imenu bratstva, enakosti in svobode bili pripravljeni ubiti vsakega, ki je drugače razmišljal …
Ti pa si se, popolnoma vdana v božjo voljo – kot krogla, ki jo igralec s palico suva po mizi – prepustila božji palici, ki te je poslal zdaj sem, zdaj tja. Skrbela si za preganjane duhovnike in jih skrivala, skrbela si za otroke, sirote in uboge … In ko so tvojemu svetlemu zgledu sledila še druga dekleta in žene, si ustanovila posebno Družbo sester Naše Gospe. In na dan, ko si izrekla redovne zaobljube, je spet udarila palica in je poletela krogla, a tokrat zmagovalna: saj si ozdravela od ohromelosti in po tridesetih letih spet normalno hodila.

V času svojega življenja si ustanovila in odprla petnajst samostanov. A ni v biljardu petnajst krogel? In potem še tista začetna … božja … ki udari prva?
Nimam pojma kako se igra biljarda konča. Ko popadajo vse krogle v luknje? Ko je krogel vse manj in manj, je tudi vse manj hrupa in ropota … 

Ti si dejala: »Povezani z Bogom bomo pridobivali srca … Brez te povezave pa ne bomo mogli, razen malo hrupa, narediti nič!«
In si mirno končala svoje biljardno življenje!

Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in razlij na nas!

Gregor