Ljubi moj sveti Konrad!

Berem, da si zavetnik lovcev in da tvoje ime izhaja iz nemščine in pomeni »drzni svetovalec«, a ti moram odkrito povedati, da te – brez zamere – vsaj, kar se lova tiče, ne bi hodil prosit za nasvet. Drznosti ne dvomim, da ti ni manjkalo, a nekoliko »zrajtala«, kot rečemo Gorenjci, pa prav gotovo. 

Berem namreč, da si divjad, ki se ti je med lovom skrila v gosto grmovje, sklenil pregnati kar z ognjem. In si podkuril. In je zagorel gozd. In pogorel. Ugasnila pa je vsa tvoja drznost: zbežal si in se skril. Kot požigalca so prijeli nekoga drugega, ga s tedaj običajno zasliševalsko prakso, ki je vsebovala udarce, brce in natezalnico, pripravili do priznanja ter ga obsodili na smrt. To pa te je le prignalo iz skrivališča, da si prevzel odgovornost, poplačal škodo in kazen, in sklenil delati pokoro vse življenje. 

A oprosti, ljubi moj sveti Konrad, bolj kot misel na tvoje spokorno in puščavniško življenje, me prevzema misel na človeka, ki so ga obtožili namesto tebe. Razmišljam o tem, kako zlahka obsodimo človeka – predvsem seveda v mislih – ko smo sveto prepričani o njegovi krivdi. Kako znamo biti slepi in gluhi za dejstva in resnico, ko hočemo dokazati svoj prav in na kakšno natezalnico ga znamo prikleniti v svoji glavi. 

In mislim seveda tudi na vse tiste uboge ljudi, ki so skozi zgodovino v vseh mogočih režimih, diktaturah in demokracijah, po nedolžnem trpeli, gnili v zaporih in taboriščih, in na žalost tudi umirali. 

Mislim na ljudi, ki so bili preganjani huje, kot divjad v lovskem pogonu, in ga ni bilo grmovja v katerega bi se lahko zatekli … 

Ti, ljubi moj sveti Konrad, si se iz preganjalca živali, prelevil v njihovega ljubeznivega zaveznika, in si se po zgledu asiškega ubožca, v čigar red si se zatekel, celo pogovarjal z njimi, zlasti s pticami. In za kaj takega moraš biti posebne sorte tiček.

Ljubi moj sveti Konrad! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da ne bomo nikoli nikogar po lovsko preganjali ne v mislih ne v besedah in še najmanj v dejanju!

Gregor