Sv. Lenart

Moj preljubi sveti Lenart!

Nisem bil še zaprt, če seveda odštejemo šolski zapor in tistih nekajkrat, ko sem – ker sem že kaj ušpičil, pozabil ali narobe naredil – moral ostati po pouku v šoli in včasih celo po stokrat in več pisati kake neumne stavke, kot na primer: »Med poukom se ne klepeta!« ali »Nikoli več ne bom med odmorom šprical z vodo po razredu!« ali »Ne bom več prepisoval domače naloge od sošolca!« in še česa bi se lahko spomnil.

Zaprt torej še nisem bil. Bil pa sem že v zaporu. V sklopu nekih evropsko podprtih delavnic za integracijo družbeno odrinjenih sem vodil gledališko delavnico v enem od naših zaporov. Priznam, da sem se tja napotil z veliko tremo, ki se je samo še stopnjevala, ko sem stopal po zagrajenem dvorišču in tesnih hodnikih jetniške stavbe, da se srečam – tako sem predvideval in se bal – z zakrknjenimi kriminalci.

Na moje veliko presenečenje pa me je pričakala skupinica vedrih in nasmejanih možakov, s katerimi smo hitro našli skupen jezik, saj so komaj čakali, da pokažejo kar znajo. Reči moram, da jim ni manjkalo talenta in še danes štejem tisti dve urici za enega zanimivejših trenutkov moje igralske poti. 

Nisem jih spraševal, kaj so zagrešili, vsi po vrsti pa so mi, med smehom, zatrjevali, da so nedolžni in zaprti po krivem.

Vse to pišem zato, ker si ti, ljubi moj sveti Lenart, med drugim tudi zavetnik zapornikov in sicer zato, ker si mnoge po krivem obsojene spravil iz ječe, vsem zapornikom pa, po odsluženi kazni, nudil zavetje in zaposlitev. V ta namen si ustanavljal in gradil cele vasi, da so na prostost spuščeni imeli kje bivati, živeti in delati in da jih ni odneslo nazaj na kriva pota.

Seveda si lahko mislim, da je množica ljudi, ki si jim pomagal na prostost, tako velika zato, ker so se v tvojih časih vrata ječe odprla zgolj z vrtljajem ključa v pravo smer, medtem ko je danes to kompleksen, predvsem pa zakompliciran, zbirokratiziran in dolgotrajen proces. Po drugi strani pa je treba priznati, da si tudi v ječi pristal veliko hitreje, kot danes, saj birokratski sistem komplicira v obe smeri.

Si tudi zavetnik kmetov, hlevov in živine, saj si kot samostanski opat pomagal ljudem, ki so se v svojih vsakodnevnih stiskah zatekali k tebi po pomoč. Je pa to lahko kar skupen patronat, saj slišimo, da zna biti v zaporih huda štala in da so zaporniki same zverine. 

Je pa res, da kaka velika živina le redko pride za zapahe. Tako pravijo.


Ljubi moj sveti Lenart! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da bomo hodili po pravih poteh in potrebovali čim manj tvoje tovrstne pomoči.

Gregor

 

PRISLUHNI

Gregor:
Related Post