Ljubi moj sveti Maksimilijan Kolbe!
Kdo še ni slišal zate?! Tvoja zgodba je znana vsem, tudi nevernim, in celo tisti, ki ne marajo ne Cerkve ne krščanstva, ki morda celo sovražijo Verujoče in zavračajo Kristusa, spoštljivo obmolknejo, ko beseda nanese nate. Ali vsaj ob besedah, ki opisujejo tvojo smrt.
In moram kar takoj reči, da je smrt pravzaprav kar prebanalen izraz za to, na kakšen način si ti zaključil svoje tuzemsko življenje. Kako si ga podaril. Izživel. Izžel dobesedno do kraja.
Vsi – tako ali drugače – trepetamo pred smrtjo, eni bolj, drugi manj. Ene je strah bolečine in trpljenja pred smrtjo, druge plaši način umiranja, tretji se plašijo smrti same … tistega famoznega »niča«, ki pride potem, četrti – najbolj bojazljivi, če se mene vpraša – o njej sploh nočejo razmišljati.
Ti, ljubi moj sveti Maksimilijan, si umiral tako rekoč vse življenje, saj si še pred posvetitvijo in izrekom redovnih zaobljub, zbolel za jetiko in bil tako od svojih ranih dvajsetih let dalje z eno nogo ves čas v grobu. Pa te to ni zaustavilo. Fizično slaboten in bolan, da te še h gasilcem ne bi vzeli, kaj šele v vojsko, si napovedal vojno grehu in brezupu, in – kot da bi slutil, kaj se bo zgodilo – le nekaj dni pred oktobrsko revolucijo, sprožil revolucijo ljubezni ter ustanovil svojo armado »Križarjev Brezmadežne«: nekakšen sodoben viteški red, katerega pripadniki oziroma člani z vztrajnim prizadevanjem za samoposvečevanje, z molitvijo za spreobrnjenje grešnikov in krivovercev in v trdnem zaupanju v Marijino pomoč in v pokorščini njenemu poslanstvu, delujejo kot vsestransko dejavni kristjani in oznanjevalci evangelija.
In ti, čeprav najbolj bolehen, si postal prvi vitez in korakal na čelu vedno večje armade. Zgradil si najbolj moderno tiskarno v tedanji Evropi, zgradil célo mesto, sanjal o letališču in filmskih studiih … vse Za božje kraljestvo. Celo na Japonskem, v Nagasakiju, si ustanovil misijonsko središče, ki je, kot v dokaz, da si zidal na skali, ob koncu druge svetovne vojne preživelo celo udar atomske eksplozije.
Ti vojne nisi preživel. Tvoje delovanje, ki je motilo celo mnoge tvoje sobrate, je bilo seveda trn v peti nacistom, ki so te zaprli in odpeljali v Auschwitz, kjer si ob težkem delu in hudem trpljenju, ostajal predvsem duhovnik: molil in predvsem spovedoval.
Ljubi moj sveti Maksimilijan. Kot sem že rekel: umiral si vse življenje, zato ti – ne dvomim – ni bilo težko ponuditi svojega življenja namesto sojetnika. Ki je bil mož in oče osmim otrokom. Daroval si svoje življenje iz ljubezni, ne v upanju, ampak – tudi v to ne dvomim – v trdni veri, da bo sojetnik preživel taboriščni pekel in se vrnil k ženi in otrokom. To je ta vera. To je to upanje. To je ta – Božja – ljubezen.
Ljubi sveti Maksimilijan Kolbe! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.
Gregor