Ljubi moj sveti Mavricij!
Pravijo, da ni hujšega za vojaka kot – umreti v postelji. Pa vendar: mar se vojak ne odpravlja v borbo z željo in upanjem na zmago? Če v njem ni želje po zmagi, potem se podaja v brezupno borbo, že vnaprej izgubljeno. In če se vojak iz vsakega spopada vrne kot zmagovalec, potem ga seveda doleti to najhujše: smrt v postelji. A tudi iz te poslednje bitke lahko izide kot zmagovalec, če veruje, da – odkar je Kristus vstal od mrtvih – življenje zmaguje nad smrtjo.
Ti, ljubi moj sveti Mavricij, si bil poveljnik tebajske legije. Štela je menda 6600 mož, ki so vsi prihajali iz dežele Tebaide. Od tod legiji ime … ki pa nam, nepoučenim, danes ne pove pravzaprav nič, v 3. stoletju pa se je vedelo, da je ta zgornje egiptovska pokrajina odločno krščanska, in da ta odločnost ni zgolj fraza. Torej: vojaki tebajske legije so bili vsi po vrsti kristjani, čeprav so se borili pod prapori poganskega rimskega imperija. In vsakemu, ki poseduje le kanček dramaturškega, je jasno, da je do usodnega zapleta slej ko prej moralo priti.
Pred bitko, ki je bila menda zgolj krinka za preganjanje kristjanov, so bili rimski vojaki pozvani, da darujejo bogovom za uspešen izid borbe. Ti, ljubi moj sveti Mavricij, si se svojo legijo umaknil od glavnine, da bi se izognil poganskemu obredju, a to se seveda ni zgodilo neopaženo. 6600 vojakov je še danes impresivna številka.
Cesar je pozval k povratku in seveda k malikovanju, ki ste ga ti in tovariši zavrnili, zato je za kazen dal obglaviti vsakega desetega vojaka. In ker se niste uklonili, je nepokorščino z glavo plačalo novih 660 krščenih vojakov. Cesarju si odgovoril, da vaša prva prisega velja Kristusu, nato šele njemu, nakar ste bili ob glavo še vsi preostali. In to brez upora, kajti do te mere ste spoštovali tudi prisego, ki ste jo dali cesarju.
Seveda lahko debatiramo ali je kristjan sploh lahko vojak, kajti Bog je, ki daje življenje in le Bog ga ima pravico vzeti? Pa o tem zakaj ste sploh stopili pod pogansko poveljstvo, če niste imeli namena slediti poganskim poveljem? In predvsem o tem ali je vaša smrt posledica poguma, dezerterstva ali bitke?
Pa na vsa ta vprašanja ne bom odgovarjal, temveč bom odprl še nekaj novih, s tem, da bom povedal, da se je vse to dogajalo v osrčju Evrope, v Švici, v kraju, ki se danes po tebi, ljubi sveti Mavricij, imenuje Saint Moritz; da si bil po vsej verjetnosti, in kot tvoje latinsko ime nakazuje, temnopolt. Črn. Kot so bili – na malo drugačen način sicer – črni vojaki, ki so pred nekaj desetletji malo južneje od osrčja Evrope izgubili svoja življenja, ker niso hoteli slediti poveljem, ki so jih smatrali za poganska in ki so se sklicevali na prisego k istemu Bogu kot ti, Mavricij, in tvoji tovariši: Eksupercij, Kandid, Vitalis, Viktor, Inocenc, Aleksander, Gereon in 6592 drugih, ki jim ne vemo imena.
Ljubi sveti Mavricij in tovariši. Obilo žegna ob vašem godu. Pa nam ga vrnite in iziljte na nas, da nas opogumi in pripravi za bitke, ki nas zaradi Kristusovega imena, čakajo.
Gregor