Ljubi moj sveti Metodij I. Spoznavalec!

Kar malce nenavadno je, če pomislim, da si se vse svoje življenje ukvarjal in boril z ikonoklasti, z ljudmi, ki so razbijali ikone in svete podobe, češ da to ni v skladu z Božjo zapovedjo, ki pravi: »Ne delaj si rezane podobe in ničesar, kar bi imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu, spodaj na zemlji ali v vodah pod zemljo. Ne priklanjaj se jim in jim ne služi, kajti jaz, Gospod, tvoj Bog, sem ljubosumen Bog, ki obiskujem krivdo očetov na sinovih, na tretjih in na četrtih, tistih, ki me sovražijo, toda izkazujem dobroto tisočem, tistim, ki me ljubijo in izpolnjujejo moje zapovedi.« (2 Mz 20,4-6)

Uf! Zveni jako … kako naj rečem … starozavezno. In seveda tudi je starozavezno. Predvsem pa se zdi maloumno, neumno in slaboumno po božje častiti podobo samo. Obliko torej, sliko ali zapis. Izdelek. Mrtvo stvar. Izmislek in produkt človeške domišljije, znanja, spretnosti in obrti. 

Cerkev v Katekizmu takole odgovarja: »Izhajajoč iz učlovečenja Božjega Sina je krščansko češčenje svetih podob upravičeno, ker temelji na skrivnosti učlovečenega Božjega Sina, v katerem transcendentni Bog postane viden. Ne gre za češčenje podob, ampak za češčenje osebe, ki je upodobljena.« (KKC, Kompendij 446)

Poenostavljeno: v denarnici imam med drugimi rečmi spravljeno ženino fotografijo. Kadar se zgodi, da sva dlje časa narazen, zrem to fotografijo, jo morda celo poljubim … in to seveda ne pomeni, da ljubim fotografijo ali sliko na njej, temveč ljubim in poljubljam njo, mojo ljubo ženo, ki je na sliki.

V tvojih časih, ljubi moj sveti Metodij, verjamem, je bilo to ljudem malo teže razložiti, ko niste imeli denarnic in v njih fotografij. Mi pa smo – mislim, da je bil to sveti Avguštin, če se ne motim – sporno drugo zapoved črtali iz dekaloga, zadnjo pa razdelili na dve, da se številka ujema.

A tole z ikonami sploh ni hec, in ni pozabljen hec, saj sem kar nekajkrat naletel na ljudi, ki bolj častijo in ljubijo kip kot pa Boga. Na ljudi, ki jim je od Boga pomembnejši način na katerega ga častijo. Na bližnjega pa tako ali tako ne gledajo. Koliko se na primer ukvarjamo s formo liturgije in evharistije, koliko pa z liturgijo in Evharistijo samo.

Še bolj resen pa postanem, ko pomislim, kolikokrat se tudi sam ujamem, da se bolj ukvarjam s podobo kot z bistvom. Koliko bolj mi je pomembno, kaj ljudje vidijo na meni in kaj si o meni mislijo, kot pa to, kakšen sem v resnici. Kakšna je moja prava, od Boga zamišljena podoba? Kdo sem … v bistvu … in v resnici?

Ljubi moj sveti Metodij I., Spoznavalec. Obilo žegna za tvoj god. Ti zdaj že spoznavaš, kot si bil spoznan, pa izlij žegna še na nas. Da bomo spoznali.

Gregor