Ljuba moja sveta Neža!

Že na prvi pogled sva si zelo različna. 

Na vseh tvojih upodobitvah se lepo vidi in v vseh tvojih življenjepisih se jasno prebere, da so tvoj glavni atribut – lasje. Vsem pa, ki so me kadarkoli videli, četudi zgolj na fotografiji, je jasno, da lasje pač niso moj atribut. Zadnje čase se sicer nekaj poskušam truditi z brado, a več kot to, da sem skril svoj debelušni podbradek, vendarle nisem dosegel, medtem ko si ti z lasmi zakrila celotno telo pred pohotnimi pogledi svojih krvnikov.

Ti si jagnje: Neža … Agneza … Agnus … ki si po zgledu svojega nebeškega Ženina, kateremu si posvetila dušo in telo, šla radovoljno v smrt, »kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol«; jaz: oven, ki se, hoteč slediti Pastirju (ki je – mimogrede – tvoj Ženin) trmasto zaletavam z glavo skozi zid, pa čeprav mi tvoj Ženin (ki je – mimogrede – moj Pastir) kaže drugačno pot. Pot, ki se mi zdi prenaporna, prestrma, predolga … in zato iščem bližnjic … pa čeprav skozi zid! Av!

Ti bližnjic nisi iskala! Mar bi ne bilo veliko laže – zaobljuba čistosti gor ali dol – sprejeti snubitev in se dobesedno čez noč povzpeti v sam vrh družabne in družbene smetane ( saj je bil ta, ki te je snubil menda sin cesarjevega namestnika ), kot pa trmasto vztrajati v zvestobi Bogu, ki ga nikoli še nihče videl ni in skozi vrata smrti vstopiti v svetost.

Dozdeva se mi, da bi mnoga današnja dekleta, ki si jim vrstnica po letih, brez premisleka sprejele tako ponudbo. Da bi prodale dušo in telo za hipec uspeha. Za pet minut slave. Za sliko na naslovnici. Da bi za blišč in glamur pristale na življenje brez ljubezni in časti. Na življenje v katerem ni nič sveto. In ni Svetega.

A morda se mi tako dozdeva zgolj zato, ker jih sodim le na prvi pogled. In tako na prvi pogled, ti res niso prav nič podobne. Lase sicer imajo, a si jaz s svojo brado zakrijem več kože, kot one s frizurami in vso garderobo vred! A taka je, pravijo, moda. In si bila tudi ti oblečena po modi. Tedanji, seveda. Torej: so ti podobne. Le moda je drugačna!

Ko so te razgalili, si se pokrila z lasmi. Skrila si se. 

In morda se tudi današnja dekleta le skrivajo. Saj se je najlaže skriti v množici, v čredi. Kljub vsemu »nastopaštvu«, se morda bojijo izstopati. In v čredi razgaljenih, oblečene najbolj izstopajo. Moda je drugačna, časi so drugačni… Jagnje, ki izstopa in je drugačno od črede je danes črna ovca. Včasih celo grešni kozel! 

A Kristus – Jagnje Božje – je še vedno isti. 

Morda sem tako »strog« do današnjih deklet tudi iz strahu. Dve hčerki mi plezata skozi in preko pubertete. Z modno razgaljenostjo – hvala Bogu – nimamo težav, kaj pa je skritega v srcu, pa sam Bog ve!

Ljuba sveta Neža! Tvoje ime je tako »nežno«, a si malo, drobno jagnje znala in uspela biti trmasta kot najbolj trmast oven ( pa sva si vseeno nekoliko podobna, kaj?! ) in si ostala zvesta do svetosti.

Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in obilno razlij na nas in še posebej na našo mladino!

Gregor