Ljubi moj sveti Nikolaj Tavelić!

Ko bi danes prebral med novicami, da so trije frančiškani na muslimanski praznik Kurban-Bajram poiskali največjo mošejo v mestu in skušali spreobračati k molitvi prihajajoče muslimanske vernike, bi brez dvoma rekel, da gre za nepotrebno izzivanje in težko bi našel koga, ki se ne bi strinjal z mano. 

Še tako goreči, da ne rečem, militantni kristjani vedo, da s privrženci preroka Mohameda ni dobro češenj zobati. Toliko manj je primerno in pametno, da jim s češnjami mahaš pred očmi v času, ko jih zaradi posta sploh ne smejo zobati.

Zato nekako ne vem, kaj naj ti sploh rečem, ljubi moj sveti Nikolaj, saj si točno to, resda ne v naših politično korektnih časih, pač pa konec 14.stoletja, skupaj še s tremi sobrati, Štefanom, Deodatom in Petrom, naredil v samem Jeruzalemu. 

Kar je sledilo, je bilo, če grdo rečem, logično in, oprosti mi, verjetno ne moreš reči, da tudi vi sami niste tega pričakovali. Morda ste se prav iz želje po mučeništvu odločili za politično nekorektnost. 

Morda pa sploh niste razmišljali ne o politiki ne o korektnosti, ampak vas je vodila resnična in čista želja po spreobrnitvi bratov, ki še niso spoznali Edinega in Pravega Odrešenika?

Morda pa je ta naša politična korektnost samo lepo zakrinkana mlačnost in polovičarstvo?

Morda pa smo se že tako zelo pomešali s svetom, da smo se spridili … kot sol iz Jezusove prilike: »Vi ste sol zemlje. Če pa se sol pokvari, s čim naj se osoli? Ni za drugo, kakor da se vrže proč in jo ljudje pohodijo.« (glej Mt 5,13)

Oprosti, ljubi moj sveti Nikolaj, nikar ne misli, da se mi v razmislek o tebi, vriva senca dvoma. Nikakor. Jezus je brez dvoma naročil, naj gremo po vsem svetu in oznanimo evangelij vsemu stvarstvu. In če upravičeno slavimo misijonarje, ki odpotujejo v daljne kraje poganom in nevernikom oznanjat edino pravo vero, zakaj bi drugače gledali in sodili tiste, ki misijonarijo po ulicah naših brezbožnih, poganskih in nevernih mest?!

Konec koncev si zgolj sledil zgledu svetega ustanovitelja vašega reda, Frančiška Asiškega, ki je v svoji misijonarski želji prišel na dvor samega sultana, se od tam tudi živ vrnil, sicer brez uspeha, pa vendarle. Vam štirim ni bil dan povratek, ste si pa zato utrli z bližnjico pot v nebesa.

Ljubi moj sveti Nikolaj Tavelić! Obilo žegna ob tvojem godu. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da bomo goreči. In slani. Predvsem pa Božji.

Gregor