Ljubi moj sveti Oton Bamberški!
Če si morda, v kakem redkem trenutku dolgčasa, s svojih nebeških višin poškilil na tele moje svetniške pisarije, ti mora biti jasno, da rad izkoristim priliko, da pod pretvezo pogovora s svetnikom, rečem kako pikro o naših škofih. Še posebej, če nanese, da je s svetnik, s katerim se zapletem v debato, tudi sam služboval kot škof.
Tega ne počnem iz hudobije ali iz kake nerazložljive alergije do pomaziljenih glav, temveč zaradi preprostega dejstva, da kot ovca iz črede želim slišati pastirjev glas, želim, da me pri belem dnevu povede na sočne pašnike in me zvečer zapre v stajo, da me brani pred zvermi, mi kdaj pa kdaj ponudi sol in me poišče, če se na temačen in oblačen dan izgubim.
Kot trenutno stvari stojijo, če smem ubesediti razloge za svojo pikrost, si pašo iščemo kar sami. Hlevska vrata so široko odprta, lahko hodiš ven in noter kot želiš … a hlev je odprt tudi za volkove. In če prevedem bleketanje črede: bi že zdavnaj šli, ko bi upali, da bo kdo prišel za nami, tako pa vemo, da bomo na oni strani ograje še bolj prepuščeni sami sebi.
Ti, ljubi moj Oton, si bil tudi škof, in to v obdobju, ko je potekal investiturni boj: boj med nemškim cesarjem in papežem, kdo bo postavljal škofe. Papež je za škofe želel verne, sveti službi predane može, medtem ko je cesar izbiral po politični in fevdalni liniji. In prav po tvoji zaslugi je med sprtima stranema prišlo do pomiritve in kompromisa.
Jaz pa – zloben in piker, kot sem – razmišljam, kdo bi pri nas zasedal škofovska mesta, ko bi izbirala politika? Kdo bi bil na primer ljubljanski metropolit, ko bi izbiral župan Janković? Si predstavljate Möderndorferja z mitro, ali pa pridigo, ki bi jo na Veliki šmaren na Brezjah odpel Magnifico? Ali pa bi se za pozicijo zagrebel upokojenski Kahel, ker te funkcije pa še ni ophavljal!
Bom raje nehal, ker so te šale prekosmate še zame! A če si te bedastoče vzameš k srcu, sprevidiš, da nam Sveti Duh sploh ni podtaknil tako zelo napačnih kandidatov. Malo potrpljenja in kompromisov z obeh strani, pa bo šlo. Če ste se znali zmenit vi v 12. stoletju, bomo pa tudi mi našli skupen jezik.
Ljubi moj sveti Oton Bamberški! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na naše škofe in nas, da ne bomo samo blejali, ampak se pogovarjali, da se ne bomo le od daleč gledali in se videli le ob birmah, kajti hlev je potreben popravila, pašnik pa velik in na njem ovce, ki niso iz našega hleva, pa spadajo k nam, saj je le ena čreda in en pastir.
Gregor