Ljubi moj sveti Pavel Miki in preostali japonski mučenci!
Priznam, da mi zgodba o vašem mučeništvu ni bila poznana. Še več: kadarkoli sem pri oznanilih ali v litanijah slišal za vas, so se mi v glavi napletle precej drugačne zgodbe od vaše.
Imel sem – oziroma še imam – bratranca, ki sem ga v življenju videl dvakrat, morda trikrat. Njegov oče, moj stric, se je kmalu po koncu druge vojne, umaknil čez mejo in naprej v Ameriko. Nikoli ga nisem videl. Poslušal pa sem zgodbe o njem. In o njegovem sinu – mojem bratrancu Andreju – ki pa smo ga v sorodstvu poimenovali Miki. Ker je bil Američan. Tako kot Miki Miška – zato smo Andreja prekrstili v Mikija.
In zaradi tega je bila prva asociacija, ko sem slišal zate, ljubi moj sveti Pavel Miki, prav takšna. Vedno sem pač pomislil na – Miki Miško. Na ljubkega, zabavnega Disneyevega junaka, ki me je s svojimi dogodivščinami in vragolijami zabaval v risankah, stripih in filmih mojega otroštva.
Nekdaj so disneyevi filmi sloveli kot »družinski«, primerni za otroke vseh starosti in mladostnike. To so bili filmi brez nasilja in tako imenovanih neprimernih prizorov, saj so bili glavni junaki običajno otroci. Časi pa so se spremenili – in ob tem se ne bi spuščal v podrobnosti, zakaj je temu tako -, a danes imajo celo risani filmi, ki jih posnamejo v disneyevih studijih zaradi svoje vsebine oznako, da so »neprimerni za otroke mlajše od dvanajst let«, ali pa bi tako oznako po moje morali imeti.
Če bi torej o vas, ljubi moji japonski mučenci, – o vašem življenju in seveda smrti – posneli film, bi ga danes lahko snemali tudi disneyevci – kajti krvavo mučeništvo, ki ste ga bili zaradi vere v Kristusa deležni, ni primerno za nikogar, še najmanj za otroke mlajše od dvanajst let.
A takoj, ko zapišem oziroma izrečem to misel, se zavem, da me vsaj trije izmed vas, ljubi moji japonski svetniki, postavite na laž: štirinajstletni Tomaž Kosaki, trinajstletni Anton in enajstletni Ludvik Ibarki … ki ste v mučeniško smrt šli možato. Junaško. Spektakularno. Skratka – filmsko. Prav nič otroško, prav nič »disneyevsko«, pa čeprav geografsko in časovno oddaljeni kraji Japonske budijo domišljijo.
Ljubi moj sveti Pavel Miki in drugi japonski mučenci. Obilo žegna za vaš god. Pa nam ga vrnite in izlijte na nas, da se – ko pride preganjanje in stiska – ne bomo obnašali ne kot miši še manj kot Miki Miške, ampak kot vi. Junaško. Svetniško. Nebeško. Skratka – filmsko.
Gregor