Ljubi moj sveti Peter Chanel!

Ne vem sicer, kako je pri vas v nebesih, a ko tule na zemlji kdo reče »Chanel«, ima le redko v mislih tebe. Brez zamere. Žene po svoji naravi, njih možje pa po službeni dolžnosti pomislijo pač na »Chanel no. 5«, znamenito dišavo še bolj znamenite modne oblikovalke, tvoje rojakinje Coco Chanel.

A svojevrstna dišava si bil tudi ti, ljubi moj sveti Peter, če v obzir vzamemo 8. vrstico iz 5. poglavja Razodetja, kjer piše, da so »dišave molitve svetih« (glej raz 5,8).
Meni pa je, ko sem bral tvoj življenjepis, zadišalo po poeziji in sem se spomnil na pesem Kajetana Koviča:
»Je južni otok. Je.
Daleč v neznanem morju
Je pika na obzorju.
Je lisa iz megle.

Otok, ki ga pesnik trga iz valov dvoma, je bil zate nič kaj poetična stvarnost. Pripadal si redu maristov, kar seveda – »mare, mare« – zopet zveni nekoliko morsko, in kar drži, saj je red posvečen Morski zvezdi – Božji materi Mariji, ki mu je papež ob priznanju zaupal misijonsko poslanstvo na otokih Južnega morja. In tako si po dolgi plovbi, ki je trajala kar deset mesecev, pristal na otoku Futuni … med ljudožerci.

In kot pesnik v svoji pesmi dvomi in spet ne v obstoj Južnega otoka, tako si se tudi ti v svojem delovanju spopadal z dvomim, saj si se po dveh letih misijonarjenja lahko pohvalil zgolj z dvajsetimi krsti. Tale »zgolj« je seveda potrebno dati v narekovaje, saj je dvajset krstov v dveh letih kar uspešna številka za naše župnije.

Ko si krstil poglavarjevega sina, je poglavar nadte poslal morilce in eden od njih ti je z motiko razklal glavo. Menda si umirajoč dejal: »Dobro je, če umrem.« In res se je spet izkazalo, da je kri mučencev seme novih kristjanov. Oprosti, če kljub krvi nekoliko poetično pogledam na tvojo smrt. Z motiko namreč razrahljamo zemljo, preden kaj posadimo ali posejemo. In ti, ljubi moj Peter Chanel, si z mučeniško smrtjo dobesedno postal božja njiva in vsejal svojo kri … ki je bogato obrodila. Kajti nekaj let kasneje so se dali krstiti vsi prebivalci otoka, med njimi tudi tvoj morilec.

»Je južni otok. Je.
Daleč v neznanem morju
je pika na obzorju.
Je lisa iz megle.

Med svitom in temo
iz bele vode vzhaja.
In neizmerno traja,
in v hipu gre na dno. 

In morje od slasti
je težko in pijano.
In sol zatiska rano.
In slutnja, da ga ni. 

Da so na temnem dnu
samo zasute školjke
in veje grenke oljke
in zibanje mahu. 

A voda se odpre
in močna zvezda vzide
in nova ladja pride
in južni otok je.

Ljubi moj sveti Peter Chanel. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor