Ljuba moja sveta Peter in Pavel!

Kakšna dvojica!

Čeprav v življenju nista prav veliko časa prebila skupaj, si zdaj že celo večnost delata družbo po naših cerkvah. Kjer je eden, je tudi drugi … običajno levo in desno od oltarja. Eden vihti ključe, drugi pa meč. Ko izgovoriš eno ime, se neizbežno zraven prilima še drugo. Vedno v paru. Čeprav sta si precej različna. Že vse od začetka.

Eden neizobražen, drugi šolan. Eden vihravo robat, drugi ostro uglajen. Eden, ki je Jezusa neprestano zrl, in drugi, ki ga ni mogel videti. Eden, ki ga je z mečem branil, in drugi, ki ga je z mečem preganjal.

Božja duhovitost. Ki pokaže, da Bog združuje, kar je na videz nezdružljivo. Da lahko v Njem – v Kristusu, v Cerkvi – živi, deluje in sodeluje, kar v človeških očeh nikakor ne gre skupaj.
Peter, po imenu trden kot skala, pa po značaju krhek, in Pavel, po imenu majhen, pa velik v delih. Temelj, na katerem stoji Cerkev, in beseda, ki širi Evangelij in osvaja.

Kakšna dvojica!

Oba nekako bivata in živita v meni. V obeh se prepoznam in oba prepoznam v sebi.
Včasih se spreta v meni, ko sta se sprla tudi vidva. A to je križ. V središču trdno povezan in združen, medtem ko ga vleče narazen do skrajnosti. Tudi v tem je norost križa. Tudi v tem sta vidva … in tudi v tem je Cerkev.

Ribič, ki je postal pastir in profesor, ki je postal izdelovalec šotorov.
Ta, ki je zatajil, je postal ta, ki vodi; in ta, ki je preganjal, je postal ta, ki osvaja.
Tudi to mi pričuje, tudi o tem pričujem.

Ljuba moja sveta Peter in Pavel.
Obilo žegna ob vajinem godu. Pa nam ga vrnita in v obilju izlijta na Cerkev, ki še vedno stoji in oznanja.

Gregor