Ljubi moj sveti Polikarp!

»Blaženi Polikarp je umrl mučeniške smrti 2. dan meseca ksantika (to je 23. februarja), sedem dni pred marčnimi kalendami, v soboto ob osmi uri (to je ob dveh popoldan). Prijeti ga je dal Herod, ko je bil Filip Tralec veliki svečenik, Statij Kvadrat prokonzul, Kralj na vse veke pa naš Gospod Jezus Kristus; njemu slava, čast, veličastvo in večni prestol od rodu do rodu. Amen.«

Tako se konča zapis o tvojem mučeništvu, ki velja za prvo in najstarejše izvirno poročilo o smrti kakega mučenca. 

In je v tem zapisu nekaj čudovitih in čudežnih opisov: kako se je ogenj grmade, na katero so te privezali, napel kakor jadro okrog tebe … da si stal sredi plamenov kakor kruh v peči ali zlato v topilnici … da ni smrdelo po zažganem, temveč se je naokrog širil vonj kadila … Da te je zato rabelj zabodel in je val tvoje krvi pogasil ogenj.

O, ljubi moj sveti Polikarp. Pogumno in vedro si šel v smrt, ker si živo verjel, da greš v življenje. 

Vedrosti mi ne manjka. Tudi vero imam. A da bi imel tvoj pogum!
Saj mi ne manjka poguma takole v teoriji: v mislih in besedah. A priznam, da potihem upam, da mi nikoli ne bo treba vere in pripadnosti Kristusu dokazovati na mučeniški način. 

Priznam, bojim se. Ne zaupam si. Nisem prepričan, da bi trdno, vedro in pogumno prenesel bolečine in muke. Nisem prepričan, da bi jih zdržal … do konca … do krvi, ki pogasi plamene pekla.

In se seveda zavedam, da je temelj tega poguma, te trdnosti in vedrosti – vera. In ljubezen. Ki »vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prenese.« (glej 1 Kor 13, 7)

A če za tvojim učiteljem Evangelistom Janezom ponovim, da je Bog ljubezen, ima vsak, ki ima Boga, vsak, ki priznava Boga, vsak, ki v Boga veruje, ljubezen! In če imaš ljubezen, imaš tudi vedrino in imaš trdnost in pogum … in imaš vero. 

In imam zato upanje, da bom, če pride tak čas in tak dan, šel v smrt in v večno Življenje kot ti, ljubi moj sveti Polikarp.

Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor