Ljuba moja sveta Primož in Felicijan!

Prav veliko se pa o vajinem življenju ne ve, kaj?

Vse, kar v življenjepisu lahko preberem, je, da sta bila rodna brata, doma v Sabinskih gorah, da sta še zelo mlada prišla v Rim in tam dala življenje za Kristusa, saj sta med preganjanjem kristjanov v času cesarja Dioklecijana pretrpela mučenje in smrt z obglavljanjem.

Ampak, roko na srce, kaj več se pa o kateremkoli življenju sploh da povedati? Smisel našega življenja je, da ga »izgubimo« za Kristusa … za Boga in bližnjega. Da ga damo … da ga podarimo … da se iztrošimo v podarjanju in ljubezni. 

Nekateri ga dajo enostavno, hitro in pogumno. Kot vidva:
»Kristus ali malik?«
»Kristus!«
»Švist!« pa je glava preč!
Drugi ga dajo na dolgi rok: s preučevanjem, poučevanjem, razmišljanjem in razglabljanjem … da je potem nam, ki sledimo, lažje razumeti, doumeti in seveda verjeti!
Tretji spet življenje podarijo v službi in služenju bližnjim in oddaljenim, v stvarni in otipljivi ljubezni do Boga v slehernem človeku.
Četrti v neprenehnem slavljenju Boga v molitvi in postu.
In še in še…
Do tistih, ki svoje življenje na žalost, in milo rečeno, zapravijo. Ga zavijejo v prtič in zakopljejo, misleč, da ga bodo tako rešili. Skrili pred smrtjo.

Vidva, ljuba moja sveta Primož in Felicijan, nista oklevala. V očeh tega sveta, sta si življenje sicer zapravila, a si zagotovila večnega.
In ker pri Bogu ni naključij, ne dvomim, da vaju je – vsem nam za zgled – poklical v tako pričevanje tudi zaradi vajinih imen. Primož pomeni prvi in najboljši, Felicijan pa pomeni srečen in blažen! Torej, če je komu treba še dodatno razložiti: odločitev za Kristusa je prva in najboljša stvar, ki se ti v življenju lahko pripeti, in v zvestobi tej odločitvi boš srečen in blažen.

Zveni enostavno, pa vem, da ni. Seveda so kraji na zemlji, kjer še danes, kristjani za ceno svojih glav, pričujejo za Kristusa. Na »civiliziranem« zahodu se tega morda premalo zavedamo, hkrati po se ne zavedamo niti tega, da so še bolj bridke smrti kot pasti pod bridko sabljo. In če je svoj čas veljalo, da je pero lahko meč, potem so dandanes tipkovnice brzostrelke in težki topovi, ki sejejo medijsko smrt. Ki, ne le obglavijo, ampak razčetverijo in razstrelijo krščanskega pričevalca.

Ljuba moja sveta Primož in Felicijan. Naj vajina prelita kri ne bo zaman. Naj nas opogumi in nam da rasti v pravem krščanskem pogumu in ljubezni.

Obilo žegna za vajin god. Pa nam ga vrnita in izlijta na nas.

Gregor