Ljubi moj sveti Simforijan!

Dovoli, da najprej povem nekaj podatkov za vse tiste, ki o tebi ne vedo nič, in s tem nikakor ne mislim narediti vtisa, da kaj dosti vem o tebi, saj si mi tako rekoč popoln neznanec.

Živel si menda v 3. Stoletju v Autunu v Galiji. Tvoj oče je bil senator in bil si deležen najboljše možne izobrazbe. In – kar je za tole zgodbo seveda bistven podatek – bil si krščansko vzgojen sredi tedaj še v veliki meri poganske družbe.

Dejstvo je, da se mnenja različnih staršev, vzgojiteljev in pedagogov o tem, kaj je dobra vzgoja, razlikujejo, vendar mirno lahko rečem, da ga ni ne starša ne vzgojitelja ali pedagoga, ki bi upal zagovarjati, da je produkt dobre vzgoje – norčevanje iz drugih. Še posebej, če govorimo o tako imenovani krščanski vzgoji.

Ti, ljubi moj sveti Simforijan, si se, tako berem, nekoč javno posmehoval in norčeval iz poganske boginje zemlje in plodnosti Cybele, oziroma tistih, ki so jo častili. Dobro. Res je šlo za pogansko praznoverje, pa vendar – norčevati se iz bližnjega iz kakršnegakoli razloga pač ni lepo ne svetniško. In si dobil, kar si iskal: zgrabili so te in odvedli pred sodnika.

Lahko bi se rešil, ko bi se odpovedal Kristusu, pa tega nisi hotel, temveč si pogumno izpovedal svojo vero, kar te je dobesedno stalo glave. Ki so ti jo odsekali. Kar si z norčavostjo izzval, si plačal s svetniškim mučeništvom.

Ko so te gnali na morišče, ti je z mestnega obzidaj mati zaklicala: »Otrok moj, Simforijan. Imej živega Boga v mislih! Danes se ti življenje ne jemlje, ampak spreminja v boljše!«

Za starše verjetno ni večje groze, muke in bolečine, kot da vidijo umreti svojega otroka. Nekateri jih izgubijo zaradi bolezni, drugi zaradi nesreče, tretji v vihri vojne. Saj niti ni važno: smrt je smrt. In boli. Ko bi v takih pretresljivih in žalostnih trenutkih zmogli tako vero, kot jo je premogla tvoja mati, moj ljubi sveti Simforijan, bi bilo neizmerno laže. Saj – kot je na nekem pogrebu rekel p. Marko Ivan Rupnik: »Nihče na tem svetu ne umre zaradi bolezni ali nesreče, temveč zato, ker je zrel! Ker ga Bog pokliče. Ker ga Oče pokliče. Zrno je dozorelo. Je vzklilo, je vzbrstelo. Je živo.«

Ti, moj ljubi sveti Simforijan, si morda s svojim izzivanjem in norčevanjem zrno, ki je padlo iz sejalčeve košare. Še preden je le-ta prišel do njive, pa vendarle si s svojim mučeniškim zgledom dal sad. Dozorel si. Umrl in obrodil. Živiš!

Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da bomo premogli poguma. Pa tudi prave pameti.

Gregor

 

PRISLUHNI