Ljubi moj sveti Teodor!

Ko bi ti pisal pred nekaj leti, bi bil morda pokroviteljsko nesramen do tebe, kot pač znam včasih biti v svojih zapisih. 

Morda bi se spotaknil ob tvojo vojaško kariero, ali ob piromanske manire, s katerimi si se odzval na pozive poveljstva in predstojnikov, da moraš zamenjati »vrhovno komando«, saj si namesto, da bi bil vojaško pokoren, požgal poganski tempelj. Kar te je seveda stalo življenja. Morda bi kaj zapisal tudi o tvojih pevskih poizkusih v zaporu, kjer se ti je prikazal Kristus z zborom mučencev, ki si se jim pridružil s svojim – predvidevam – baritonom. 

Morda … pravim. Morda tudi ne.

A danes? Prav gotovo ne. Ne po tem, ko si mi pritihotapil v družino enega svojega varovanca, soimenjaka.

Zate piše, da so te šteli za »velikega mučenca« … in tudi tvojega soimenjaka čaka podobna usoda. Če bo zdržal, seveda. Če bo, kot je nakazal, postal moj zet. Ob takem tastu in ob ženi, ki je podedovala precej očetove krvi, mu ne bo lahko. Precej se bo moral zgledovati po tebi in junaško, morda celo mučeniško, zdržati vse napade.

Dobro, pa saj veš, da pretiravam in da »ta mlademu« ne bom na tak način olajšal poti v nebesa. Hočem reči: ne bom ga mučil. Kar se mene tiče: od mene ne bo prejel palme mučeništva. Kar pa se hčerke tiče, se bosta pa že sama zmenila.

Kakorkoli: piše, da si priprošnjik v bojih in viharjih, pa te prosim, da ob tem, ko nam vsem pomagaš v naših življenjskih bojih in viharjih, oko še prav posebej vržeš na našega Teodorja, na naš mladi par, da ime ne bo trpelo. Ne tvoje, ne naše.

Ljubi moj sveti Teodor. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor